Zadnjič sem zasledila prepir med ‘zagovornikom Ukraine’ in ‘zagovornikom Rusije’. Vsak je navajal svoje argumente in vsak je imel svoj prav. A nikakor nista prišla skupaj. Skupaj sta utrjevala vse večji konflikt.
Tako kot je nemogoče v takšnih debatah na mikro nivoju (med posamezniki) priti skupaj in se pomiriti, prav tako ni mogoče na makro nivoju (med državami).
In eden od udeležencev v tej konflitni debati je očital nasprotniku, da ni čudno, da tako razmišlja, če pa spremlja informacije nasprotnikovih medijev.
In ravno to je težava, da se vsak informira le pri enem viru, nato pa se prepira z drugim, ki se informira pri drugem viru.
Kar pomeni, da je skupaj mogoče priti le tako, da vsak naredi skrbno analizo informacij oz. argumentov ene in druge strani, šele nato je lahko njegov sklep konstruktiven in realen.
Še bolje pa to lahko razumemo s pomočjo metafore, če bi kot starši na primer obravnavali spor svojih 2 otrok ali 2 prijateljev. Kaj bi naredili:
Pa me je prešinilo – kako podobno velja tudi za naše osebne težave. Morda si mislite: kako za vraga je to podobno? Bom pojasnila…
Naša osebna težava je vedno posledica našega notranjega konflikta med zavestjo in podzavestjo. Ena želi nekaj, druga pa zagovarja nasprotno. Tehnično gledano gre za boj med dvema nasprotujočima si prepričanjema. Mi pa posledično čutimo napetost znotraj sebe.
In tudi v našem osebnem primeru velja, da ta konflikt lahko rešimo le, če pogledamo iz nevtralne pozicije in s kritično distanco, saj tako lahko na stvari gledamo nepristransko in sočutno do obeh nasprotujočih si prepričanj. (Ravno to se zgodi na mojih hipnoterapijah!)
In tudi v našem primeru največji izziv predstavlja naša (ne)pripravljenost, da smo zmožni spregledati oba prepričanja. Navadno smo tako zaslepljeni z enim prepričanjem ali eno stranjo (kot je v primeru med državama ali med dvema človekoma), da druge nismo sposobni videti.
To je posledica dualističnega gledanja, da ena stvar obvezno izključuje drugo. Dualistično gledanje ne dopušča hkratnega soobstoja različnih strani. To pa nam omogoča odprtomiselni oz. krovni pogled nam omogoča, da lahko hkrati držimo v umu 2 nasprotujoči si prepričanji, ne da bi ob tem čutili napetost, da se moramo opredeliti za enega. Omogoča nam ohranjanje nevtralnosti. Na koncu se itak vedno opredelimo ze enega. In če gledamo celostno, se bomo vedno odločili na podlagi srca. Dualistično gledanje (mi ali oni), pa je pogled ega, ki izključuje drugega. Zato do njega goji sovraštvo ali jezo.
Je pa res, da tudi, ko bomo vsi gledali s celostnim pogledom, ne bomo vedno vsi želeli isto. A v tem primeru ni nič narobe. Zakaj bi morali vsi delati in želeti isto? Skoraj zagotovo pa bomo vedno našli sorodne duše. In zakaj ne bi mogli bivati v različnosti in si pustiti živeti? Ali nam ni bila zato dana zavest, da pridemo do tega in to spravimo v prakso!
Začne pa se pri vsakem od nas! Zato, če želimo pomagati k miru na svetu, najdimo najprej spravo med svojo zavestjo in podzavestjo, tako da se za začetek naučimo gledati celostno in nevtralno.
Je pa ena lepota v tej grdoti konfliktov – da vedno pripelje do razširitve zavesti in novih spoznanj o tem, kje smo skrenili s poti ter kaj nam je zares pomembno.
* To je moj prispevek k miru okoli in znotraj nas – skozi oko hipnoterapevtke in piarovke (neverjetno kako skupni so temelji obeh strok)!
Fotografija: Pexels
