O, kako radi prisluhnemo nasvetom prijatelja, ki nam potrdi, da ne rabimo narediti tistih težkih stvari, ki nam že tako ne dišijo. Z veseljem sprejmemo ponujeni izgovor, da je res najbolje, da situacijo pustimo takšno kot je, ker če nam bi bilo namenjeno kaj drugega, bi nam življenje to že samo priskrbelo. Na drugi strani pa zelo radi poslušamo plemenite guruje, ki nam servirajo leporečne nasvete, ki so popolnoma nerealni in zavajajoči.
Vsekakor bi bilo lepo, če bi nam same najlepše stvari ‘padale v naročje’, da ni nas življenje razvajalo s samimi prečudovitimi izkušnjami, polnimi radosti, ljubezni, miru, zdravja. Pri čemer bi se lahko prosto predajali tudi škodljivim, a slastnim, omamam in razvadam. Hkrati pa bi v vsakem trenutku osebnostno rasli in se ogromno naučili. Za nameček pa bi se počutili izpolnjeno in zadovoljno, čeprav se nam za nič ne bi bilo potrebno potruditi.
Hmmm, ja, to bi verjetno bila definicija raja? Morda. Nekoč. Nekje.
A tu na Zemlji so žal drugačna pravila igre. Navedena zgodba je tu na Zemlji lahko le iluzorna utopija ali prečudovita pravljica.
Tu na Zemlji delujemo in živimo med dvema poloma ali dvema skrajnostima. In le ko med njima plujemo uravnoteženo, takrat živimo srečno in izpolnjeno.
To pomeni, ko uspešno krmarimo našo energijo med veseljem in žalostjo se učimo in rastemo. Ko se iz neudobja pomikamo v udobje in nazaj. Ko premagujemo težnjo po pasivnosti s proaktivnostjo in se vračamo nazaj v pasivnost po nove moči, za nove proaktivnosti. Ko se od začetnika pomikamo v profesionalca na vse več področjih, ki nas veselijo (ne glede na to, koliko smo stari).
A na koncu bolj kot uspešno in trmasto kljubujemo naporom in neudobju, toliko večje je zadovoljstvo. Toliko bolj izklesani postajamo: naj bo mentalno, čustveno ali telesno.
In če vse to strnemo v 7 ključnih in realnih nasvetov, se ti glasijo takole:
O tem sem podrobneje govorila v tem videu. A ideja je, da je narava popolna ravno v svoji nepopolnosti. Ko smo nepopolni, smo popolni. Perfektna perfekcija ne obstaja in če si pretirano prizadevamo biti perfekcionistični, nam večinoma zmanjka sape še predno pridemo na cilj. Pomembno je da smo dovolj dobri in da se vztrajno pomikamo naprej ter se sproti učimo in izboljšujemo.
Ni se nam treba bati čustev nižje vibracije, kot so jeza, žalost, strah, ljubosumje… Ta neprjetna čustva so najboljši učitelji. Če bi bili nenehno v vznesenih občutikih sreče, ljubezni, veselja, umirjenosti, ne bi imeli želje po izboljšavi. Zato, ko opazimo, da so nas preplavila neprijetna čustva, se spomnimo, da je to priložnost, da znova potegnemo nek nauk iz situacije, ki nas bo dodatno oplemenitil.
Ja, lepo bi bilo, če bi lahko počeli samo stvari, v katerih neskončno uživamo. A žal življenje od nas zahteva, da opravimo tudi aktivnosti, ki nas ne veselijo, a so nujne. Včasih moramo narediti tudi umazano ali težaško delo. Zato je prav, da se s tem sprijaznimo in se čim prej naučimo prebijati tudi skozi delo, ki nas ne veseli. Ali kot pravi metafora, v življenju si moramo včasih tudi umazati roke.
Ta nasvet je namenjen predvsem ljudem, ki so po naravi bolj previdni in ne želijo obremenjevati drugih, ali so pretirano previdni v komunikaciji z drugimi, ali neradi prosijo druge ljudi ali jim dajejo navodila, ali pa svojo jezo neradi pokažejo navzven. Agresivnost si večinoma vedno predstavljamo v njeni predvsem škodljivi in aktivni obliki.A tu je še zdrava agresivnost, ki jo nujno potrebujemo, če želimo biti aktivni kreatorji. Preprosto moramo znati tudi voditi in usmerjati ljudi na etičen in zdravo energičen način. V nasprotnem primeru je lahko nevarno, da agresivnost, ki je ne izrazimo, obrnemo proti sebi (četudi je to lahko v pasivni obliki, pa nas še vedno lahko nažira in uničuje od znotraj).
Za dozorevanje naše osebnostne zrelosti je zelo, zelo pomembna tudi komunikacija. Ta je ključna za kakovostno življenje, saj prinaša dobre odnose, uresničene cilje, zadovoljstvo in harmonijo. Preudarna komunikacija pa od nas zahteva, da premislimo preden komuniciramo, da širimo spodbudno energijo, da znamo iz ljudi izvabiti dobre lastnosti in da si z ljudmi okoli nas pomagamo dosegati cilje, ki vodijo k uspehu.
Spodbuda je super stvar, če se nanjo redno spomnimo in jo uporabimo kar sami zase in za svojo okolico. Naj bo to sredi opravila ali kar tako sredi dneva, kako blagodejno deluje, če rečemo na glas: “super nam gre” ali pa “vse je v redu”. Sploh ni treba, da čakamo druge, da nas spodbujajo, ko pa to lahko prakticiramo kar sami. Večkrat, ko bomo to slišali, bolj pomirjeni bomo in bolj se bomo v to usmerjali. Kajti vse prepogosto gremo skozi dan v strahu, krivdi, obsojanju, da se do konca večera že popolnoma sesedemo vase. Pa tudi stvari v življenju nam s tako obupano miselno nastavitvijo ne morejo zares uspevati.
Vedno znova ugotavljam in poudarjam, kako ključnega pomena je naš fokus. To je naša pomembna dobrina, ki se je niti zavedamo ne. Še največkrat ugotovimo, kako ključen je fokus, ko nam ga zmanjkuje ali nam nagaja, ko moramo ali želimo kaj zahtevnega kreirati ali konzumirati. Fokus je mišica, ki ima v dnevu omejene zmogljivosti, zato je smiselno, da jo usmerjamo na za nas pomembne stvari in cilje ter na rešitve, da po čim bolj optimalni poti uresničimo te cilje. Zato ga držimo pod svojim nadzorom in upravljajmo z njim kot dober gospodar. Sicer nam ga bodo zlahka speljali drugi.
