To sem si rekla, ko sem se dober teden dni pred tem dogovorila z Zvonko, da pridemo z ekipo Ekologičen na njihov jesenski ritual hoje po žerjavici.

Ideja in moj sklep sta zvenelo tako ultimativno privlačno in tako opolnomočujoče, da sem takoj za tem vse skupaj odmislila. Če se mi je občasno vmes hotel vmešati um, češ: “Ampak Anja, a si sigurna, da se zavedaš, kaj te čaka, kaj si se zavezala narediti?”, se je takoj za tem od nekod vzel nek moder glas, ki je odvrnil: “Saj poznaš skrivnosti uma, zato je najbolje, da sploh nič ne razmišljaš o tem do dogodka, temveč ostajaj v sedanjem trenutku, saj veš, da je vse samo sedanji trenutek in ta je vedno vsaj dovolj znosen, če že ne čaroben.”

In pri tem je ostalo: v meni sta se pogovarjala 2 glasova, jaz pa sem si prizadevala ostajati opazovalka.

Prvič sem začutila, kot da je moja duša popolnoma mirna in ve, da jaz to zmorem, ta ‘pain in the ass’ ego glas pa je nekaj rogovili in ‘pizdakal’ tja v prazno.

Kot bi se nekje v ozadju odvijala samostojna igra: kako zignorirati težaka, hkrati pa se oprijemati le spodbudnih idej in misli, ki so se odzivale nazaj.

Ja, sliši se že preprosto, a ko se je bližal ‘The Day’, se je vseeno dramatičnost te notranje debate začela stopnjevati. A potem sem se spomnila vaj za delo s svojimi čustvi in sem jim zavestno dovolila, da postanejo močna, kolikor zmorejo, in me popolnoma preplavijo.

Se bom vsaj znova nekaj naučila iz njih, sem se veselila, kot prava mazohistka ali pa kot močnejša in pogumnejša duša, ki je končno pripravljena boleče izkušnje spreminjati v modrost in lahkotnost.

Ko smo prispeli na prizorišče, kjer naj bi se odvijalo bosonogo ognjeno dogajanje, me je takoj očarala Zvonka, mojstrica hoje po žerjavici, s svojo pozitivno, lahkotno in osredotočeno energijo.

Začutila pa se je tudi navihanost in odprtost čudovitih ljudi, ki so prišli na prizorišče z istim ciljem, a hkrati vsak s svojim razlogom ‘zakaj’.

Ko so se po krajšem uvodnem kramljanju naše duše razgalile druga pred drugo, smo se povezali v prvo globoko izkušnjo dogodka, ki je bila tako močna, da sem se skoraj zjokala. Očitno moj ego naravnost obožuje drame. Ali pa sem bila res tako ganjena ob spoznanju različnih zgodb, ki so pokazale, kako smo vsi ranljivi in s kako podobnimi izzivi se vsi soočamo, a hkrati mislimo, da smo osamljeni v teh in se jih pogosto celo sramujemo. Ob tem se vsi ukvarjamo z drugimi, kaj si bodo mislili o nas, v resnici pa ima vsak toliko dela sam s sabo, da ima komaj čas se ukvarjati z nami.

Nato so začeli nastajati seznami stvari (strahov, izkušenj, navad…), ki se jih želimo znebiti in jih bomo na samem začetku obreda tudi vrgli v ogenj, da jih tudi simbolično skurimo.

Za tem pa smo se podali v meditacijo, da bi začeli pripravljati naše telo in predvsem naš kritični um, da preide v stanje sproščenosti, stanje transa, ki je potrebno za aktivacijo naših neslutenih zmožnosti ter za čim višjo stopnjo zlitja naše energije in energije vesolja, da bomo na koncu obreda sposobni stopiti na 800 stopinj vročo žerjavico.

Že med meditacijo pa sem dobila pomemben uvid v povezavi z eno zadevo, ki sem se jo odločila skuriti. In sicer občutek strahu pred nesprejemanjem s strani družbe. Glede tega sem do tistega trenutka vedno dojemala, da izvor tega mojega občutka v drugih. Da oni držijo mojo usodo v rokah, s tem ali me bodo sprejeli ali ne. Med meditacijo pa sem ugotovila, da pravzaprav sama držim svojo usodo v rokah, ko sama sebe ne sprejemam na določenih točkah. Uf, tako majhna in tako pomembna stvar za posameznika.

In takoj sem imela možnost v praksi (pri vajah, ki so sledile) preizkusiti, kje sem – česa pri sebi ne sprejemam. Še prej pa ali si sploh upam biti tako iskrena in si to sploh priznati.

Ugotovila sem, da so bile vaje za igrivost, zbujanje notranjega otroka, sprejemanja sebe čisto zabavne in sem zelo uživala v njih, kljub običajno mojem nekoliko vzvišenem egu, ko gre za tovrstne otroške zadeve.

Sem pa vseeno pričakovala, da bom po teh vajah dosti bolj v transu oziroma bom do točke, ko bo treba na žerjavico, v že tako zamaknjenem stanju, da bom res brez kančka dvoma in strahu stopila na žerjavico. A ni bilo čisto tako.

Zato sem bila kar malo presenečena, ko smo se nenadoma znašli že čisto blizu ognja. Naredili smo še par vaj in že sem se zavedela, da sta Zvonka in njen partner razpotegnila žerjavico. Kar je bil znak, da je čas za finalno dejanje, zaradi katerega smo bili tam. Na srečo smo naredili še zadnjo vajo, da se otresemo še zadnjih strahov, kar je res prišlo kot naročeno.

Zdaj pa je res napočil trenutek za vrhunec…

Ritual bosonoge hoje po žerjavici

Začutila se je samo še povezanost s skupino. Vsi smo se res združili v eno. Vsi smo se poglobili vase. Vsi smo si držali podporo. Vsi smo bili iskreno veseli in ponosni drug za drugega kot vsak zase.

Poslušala sem Zvonkina navodila in počakala, da me ogenj pokliče.

Nato sem predala višji sili da me vodi in podpori zemlje, da me ščiti.

In sem zakorakala v ognjeno žerjavico.

Čakalo me je nenavadno presenečenje.

Pričakovala sem vročino, čutila pa sem kot da hodim po neki hladni podlagi.

Hm, lepa reč. In jaz sem celo mislila, da nisem dovolj v transu. Očitno sem le dosegla svoje theta možganske valove, a ego zna včasih svoje lovke stegniti celo na to valovno dolžino. A očitno si je le domišljal, da vodi igro, medtem ko sem bila v resnici v rokah čudes vesolja.

Čez žerjavico sem se tako sprehodila 3 krat, pa še bi lahko šla.

In zagotovo bom še šla.

Kajti v sklopu obreda smo v vesolje poslali tudi želje.

In ker sem si obljubila, da če zmorem bosa po žerjavici, potem zmorem vse, sem znova na potezi jaz.

Tako da me očitno čaka kar nekaj dela, saj moram v akcijo – uresničevati svoje poslane manifestacije.

A zagotovo, ko znova pride čas in me znova pokliče ogenj, se bom z veseljem odzvala.

ŽIVLJENJU SE PREPROSTO MORAMO ODZIVATI, če se hočemo na koncu iz izkušnje tu na Zemlji posloviti s prelepo mislijo in občutkom: ŽIVEL(A) SEM IN NI MI ŽAL!

Hvala Zvonka in ekipa za vodstvo skozi to prečudovito izkušnjo!