Vsi ljudje smo oddajniki energije – zato kar oddajamo, to privlačimo v našo izkušnjo
Če bi hoteli duhovno energijo postaviti v kontekst ostalih za življenje pomembnih energij, bi kmalu ugotovili, kar je v svojem govoru davnega leta 1973 dejal dr. George King: “Na Zemlji je le ena energijska kriza, to je kriza duhovne energije!”
Hm, ja, vem, da se zdi zelo drzna in smela izjava, ki morda obenem zveni tudi naivno in domišljavo. A pojdimo lepo po vrsti in kmalu nam bo popolnoma jasno, da imamo opravka z najbolj temeljno in hkrati najbolj zanemarjano energijo človeštva in celotnega stvarstva. Jasno pa nam bo tudi, zakaj je tako. Kar pa je najpomembneje, nam bo jasno, da ji moramo vsi začeti posvečati čim več pozornosti, da se naučimo, kako jo ‘upravljati’.
Kaj sploh je duhovna energija in zakaj jo lahko primerjamo celo z električno energijo?
Duhovna energija je substanca, ki je v podatomskem svetu vir vseh energij, ki jih poznamo v vesolju. Iz duhovne energije se rojeva celotna naša zunanja, materialna izkušnja, torej vsa živa bitja, vsa materija, celotno stvarstvo. Hkrati se vsa ta materija na koncu vrača nazaj v duhovno energijo. In tako je krog sklenjen.
Vsi, ki ste bolj električno podkovani, boste lahko celo opazili številne paralele med duhovno energijo in električno energijo. Pri obeh velja, da energija preprosto je (ne moremo je ustvariti iz nič), prav tako je ni mogoče izničiti, lahko jo le pretvarjamo iz ene v drugo obliko. Duhovna energija se dotika celo fizike, saj se pri atomu kaže kot nevtron, pri elektriki kot 0 oziroma ozemljitev, pri človeku kot zavest. Znotraj te energije pa imamo tudi dve skrajnosti – plus in minus, ki sta dve polovici ali sestavini te božanske celote. V naravi sta predstavljena kot moški in ženski princip, v zavesti to predstavlja moralno in nemoralno načelo, pri elektriki kot pozitivni ali negativni naboj, pri atomu pa kot elektron in proton. Torej duhovna energija ni nič manj resnična kot katera koli druga energija, kot je na primer elektrika, vendar je veliko pomembnejša.
Znanstveniki geniji že pred stoletjem dokazali, da je jedro vsega duhovna energija
Večina najboljših znanstvenikov, fizikov, biologov, kemikov, ki so prišli do res prelomnih in pomembnih odkritij, so se dotaknili jedra našega obstoja, torej duhovne energije. A pozor, to so lahko dosegli le tisti, ki jih je vodila velika ljubezen do raziskovanja, da jih niso omejevala obstoječa prepričanja ali strah pred družbeno nesprejetostjo zaradi novih odkritij. Vedeti moramo, da javnost navadno sprva zelo težko sprejme tako nova, in odstopajoča odkritja, saj se jih večina najprej ustraši. Je že tako, da česar ne poznamo, nas navadno straši. In obravnavanje duhovne energije je sfera nematerialnega. To neoprijemljivo področje pa je trn v peti trenutno še ‘uradno’ prevladujoče materialne znanstvene paradigme.
Kako je biti pred časom je zagotovo najbolje izkusil eden največjih umov na področju fizike, elektrike in s tem povezanih odkritij – Nikola Tesla. (A ni zanimivo, kako bežno so nam ga omenili pri fiziki in to pri toliko izumih, da velja za enega najbolj plodnih inženirjev, izumiteljev?!) V kontekstu duhovne energije je zelo zgovorna njegova znamenita izjava: “Če želite spoznati skrivnosti vesolja, razmišljajte v smislu energije, frekvenc in vibracij.” Tesla je svoje poskuse in izume temeljil na uporabi famoznega petega elementa – etra, ki je osnovni element celotnega vidnega in nevidnega sveta, a za uradno znanost še vedno kontroverzen.
Namreč na najbolj osnovni ravni je materija energija. Najnaprednejša znanost (ki jo uradna paradigma še vedno izsmejava in se še ne zmore poglobiti vanjo) zdaj ve in ima znanstvene dokaze, da materialno vesolje ni temelj tega, kar dojemamo kot naš fizični materialni svet. Ko so fiziki preučevali materialne atome, so ugotovili, da je njihova osnova v resnici 99,99 odstotkov prazen prostor. Te so v resnici sestavljeni iz vrtincev energije, ki se nenehno vrtinčijo in vibrirajo, kar ustvarja vtis trdnosti materije. To energijo, ki obstaja povsod okoli nas, pa je mogoče izkoristiti in jo uporabiti za ustvarjanje brezplačne energije za vse. Kar je bila tudi Teslina želja, da bi omogočil človeštvu. A je imel žal kapital, kot vedno, drugačne načrte in je tako zatrl vsa morebitna prizadevanja v te smeri. (Čemur smo žal priča še danes!)
Prehod na post-materialistično (duhovno) znanost lahko reši človeštvo!
Kljub vsem dokazom materialistična znanost tega žal še ne razume, saj jo pri tem omejujejo predsodki in stara omejujoča prepričanja (kar je že v osnovi presenetljivo za znanost, saj je nasprotno znanstveni metodi, ki od pravih znanstvenikov zahteva, da so odprti za vse, kar utegnejo odkriti in spoznati). Do poznega 19. stoletja se je znanost izvajala v sklopu sistema prepričanj, ki ga lahko poimenujemo filozofski ali znanstveni materializem in je temeljil na Newtonovih odkritjih. Od tega časa naprej pa so kvantni fiziki prišli do prvih novih odkritij, ki so pokazala, da materija ni nič drugega kot iluzija, da je vse v vesolju narejeno iz energije.
Biolog dr. Rupert Sheldrake in avtor več kot 80 znanstvenih člankov in 10 knjig ugotavlja, da je na področju znanosti prišlo do konflikta med znanostjo kot metodo raziskovanja, ki temelji na razumu, dokazih, hipotezah in kolektivnemu raziskovanju, ter dogmatično znanostjo kot sistemom prepričanj ali svetovnim nazorom. Ta slednji vidik je začel omejevati in zavirati raziskovanje, ki je osnovna narava in gonilo znanstvenih prizadevanj.
Tudi številni drugi uveljavljeni in poznani znanstveniki po svetu so prepričani, da je znanost začel omejevati dogmatizem materializma, ki trdi, da je materija edina resničnost. Ti znanstveniki so prepričani, da bi bila znanost bolj znanstvena, če bi lahko naravni svet raziskovala brez teh omejitev ob spoštovanju znanstvenih metod zbiranja podatkov, preverjanja hipotez in kritične razprave. Vera v materialistično ideologijo kot edini razlagalni okvir za resničnost je prisilila znanstvenike, da zanemarijo subjektivno dimenzijo človeške izkušnje. To je privedlo do močno popačenega in obubožanega razumevanja sebe in svojega mesta v naravi.
Znanost je in mora ostati v svoji osnovi nedogmatična, odprta metoda pridobivanja znanja o naravi z opazovanjem, eksperimentalnimi raziskavami in teoretično razlago pojavov. Njena metodologija ni sinonim za materializem in se ne sme zavzemati za nobena posebna prepričanja, dogme ali ideologije.
A že nekaj časa se v znanstvenih krogih dogaja znanstvena regeneracija oziroma prehod iz materialistične na post-materialistično znanost, ki je ključnega pomena za razvoj človeške civilizacije, saj post-materialistična paradigma goji pozitivne vrednote, kot so sočutje, spoštovanje in mir. Ljudem in znanstvenikom vrača nazaj dostojanstvo in moč. S poudarjanjem globoke povezave med nami in naravo post-materialistična paradigma spodbuja tudi okoljsko zavest in ohranjanje naše biosfere. Kot lahko hitro ugotovimo, to da najsodobnejša znanost vključuje tudi duhovno dimenzijo, ni novo razumevanje, ampak le ogromno stoletij pozabljeno. Saj vemo, da so že staroverske prakse in tradicije kot temelj zdravja in dobrega počutja omenjale pomen povezanosti duha in telesa.
Pozabljena ali skrita znanja kažejo, da so se naši predniki dobro zavedali duhovne energije
Ko sem si s pomočjo najaktualnejših ugotovitev znanstvenikov (s področja kvantne fizike) prizadevala pojasniti delovanje vesolja, sem se srečala z ugotovitvami, ki jih poznamo že s strani naših najstarejših civilizacij – da imamo opravka z nematerialnim ali duhovnim vesoljem. Le da se nam je doslej pogosto sprožal dvom, da gre vseeno morda za prazne zgodbice brez podlage. A najsodobnejši fiziki dandanes priznavajo, da je vesolje zares nematerialno, mentalno, duhovno in celo zavestno. Kajti če pomislimo, je čisto zares zavest tista, ki kreira resničnost. To pomeni, da se duhovna energija pri človeku pretvarja skozi zavest.
Torej duhovna energija, ki jo spoznavamo skozi zavest, je osnovna lastnost ali tkanina vesolja in je vseprisotna od samega nastanka vesolja. Zanimiva je tudi ugotovitev, da je zavest celo osnovni temelj ali stična točka najrazličnejših znanosti. Do nje smo prišli prek fizike, a ker prežema vsa živa bitja in organizme, je zavest izhodišče tudi za biologe, kemike, filozofe, psihologe, nevroznanstvenike, matematike in ostale. Po novem pa lahko vidimo, da je zavest na stičišču tako znanstvenega sveta kot tudi mistike ali vseh religij, zato ni presenetljivo, da o njej lahko veliko izvemo tudi iz zapuščine starodavnih znanj, saj so naši predniki znatno več pozornosti posvečali duhovni plati življenja. Do delitve materije in duha oz. zavesti pa je prišlo, ker je bil v tistih časih duh domena cerkve, svet stvari ali materije pa je bil v domeni znanosti, ki je sčasoma postajala prevladujoča. Ravno zato je zdaj čas, da tako cerkev kot znanost spustita ego in si prideta nasproti, saj je vse v vesolju neločljivo povezano. Ali kot je dejal Albert Einstein: »Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti je slepa.«
A naj si to priznamo ali ne – vesolje ostaja inteligentno polje energije, ki prek univerzalne življenjske sile ali duhovne energije celoto drži skupaj in jo povezuje. Duhovna energija je torej univerzalna življenjska sila, ki skozi zavest lahko spoznava samo sebe in je hkrati čista brezpogojna ljubezen. Vse in vsi smo v našem vesolju neločljivo povezani ter vse in vsi vplivamo drug na drugega. Tudi naše zunanje in notranje zaznave so neločljivo povezane, kar pomeni, da naš materialni svet vedno odraža naše notranje stanje. Naša realnost se namreč rojeva iz naše zavesti. Da nekaj dojemamo kot našo resničnost, mora biti prisotna naša zavest. Ker vesolje brez zavesti ne obstaja, je lahko verjetno le, da je uglašeno za podporo življenju. In še več: v vesolju obstajajo potenciali vseh možnosti in ker smo v osnovi vsi iz iste substance (duhovne energije, akaše, etra, boga, prane, kvantnega polja, energije nične točke), tudi v naših življenjih obstajajo potenciali vseh možnosti. To pomeni, da lahko zavestno izbiramo, kakšne bodo naše izkušnje v življenju.
Tudi Mahariši Maheš Jogi zavest opisuje kot polje vseh možnosti. To pomeni, da je v polju zavesti shranjen neskončen potencial vseh možnih variacij psihofizičnih izkustev, ki jih čuteča bitja v celotnem vesolju ali na Zemlji lahko občutimo ali ozavestimo. V polju zavesti se torej odvijajo zakoni t. i. fizičnega sveta oziroma medsebojni učinki teh dogodkov. Vsak od nas ima skozi lastno zavest potemtakem dostop do vesoljne zavesti – do t. i. tkanine vesolja, ki prežema popolnoma vse, kar obstaja.
Pomen duhovne energije za posameznika – ljudje lahko preko svoje zavesti vplivamo na kreacijo, ki jo izkušamo
Torej zanimivo postane, ko prenesemo kvantne zakonitosti duhovne energije na področje človeške zavesti, s katero smo nenehno v stiku, pa če se tega zavedamo ali ne. Kot rečeno se duhovna energija pri ljudeh kaže in izraža skozi zavest, ki pa se v posamezniku kaže skozi človeško naravo oziroma način življenja. Kot pravi avtor in raziskovalec Peter Russel, je zavest edina stvar, ki je ne moremo zanikati, saj jo z vso gotovostjo doživljamo. Medtem ko pri izkušanju sveta okoli sebe lahko dvomimo ali gre za iluzijo ali je resničen, ne moremo pa dvomiti, da to kljub temu izkušamo.
Univerzalna duhovna energija se z vsakim od nas stika skozi našo dušo, ki jo spoznavamo preko naše zavesti, ki je v najvišji obliki naš najvišji jaz. Ta prestavlja čisto ljubezen, visoko moralo in univerzalno modrost. Je ultimativna inteligenca ali temelj za maksimalno delovanje naše umske kot čustvene inteligence. Duša ali naša čista zavest je nad našim umom in čustvi, saj jih lahko preseže, a je z njimi ves čas povezana. Hkrati nam ravno ta povezava omogoči dodatno razumevanje duše, da se lahko še bolj povežemo z njo in jo čim bolj neposredno začutimo. Kajti kakovost tega zavedanja krepi naše stanje ali občutek duše. Boljši kot je ta občutek, bolj smo povezani z njo in bolj izpolnjeno je naše življenje. To pa pomeni, da v nas začnejo postopno vse bolj kraljevati vrhunske sestavine duše, kot so modrost, sočutje, celovitost, veselje, ljubezen, kreativnost, mir, vera, upanje… Posledično naše aktivnosti in odzivi postanejo vse bolj konstruktivni in v skladu z našo dušo.
Duša je izvorna, duhovna esenca vsakega živega bitja, ki določa bitje in njegov namen s svojim značilnim nevrološkim podpisom. Je večna, saj je obstajala že pred našim rojstvom, obstaja v našem telesu in bo obstajala po naši smrti. Je center našega bitja, naša notranja referenčna točka, s katero moramo biti v stiku in jo lahko začutimo kot naš višji jaz, ki je najbolj plemenit del jaza, ki ga lahko dosežemo. Je zlitje z vsem in je del univerzalne zavesti, sedež zavesti, vseprisotna priča, ki ne obsoja, temveč vse sprejema z ljubeznijo. Je zavedanje tukaj in zdaj. Gre za simultano zavedanje prisotnosti individualnega jaza in povezave z vsem v trenutku. Opazuje um, opazuje srce in opazuje svet oziroma zunanjo izkušnjo, ki se odstira in zastira. Zavesten center bitja. Resnica, kdo smo, svetloba, ljubezen, ki je v nas. Michelangelo si predstavljal, ko je kiparil – da je že bog ustvaril kip, njegova naloga je le znebiti se odvečnega, nepotrebnega materiala. V našem primeru strahu, kritičnih misli…
Duša nam omogoča kritično eksistenčno razmišljanje, ki temelji na najvišjih vrednotah, kot so sočutje, ljubezen, mir. Producira naš smisel (kaj nam je zares pomembno) ter postavlja naša dejanja in življenje v širši kontekst. Omogoča nam transcententno zavedanje, vstop v višje stopnje zavesti in izstop iz njih.
Naša duša je naš pravi jaz ali avtentični jaz, kot mu pravimo. Iz nje izhajajo naše strasti, smisel, goreče srčne želje, temeljni cilji. To je naša čista esenca, ki ostaja nespremenjena od našega rojstva. Vedno komunicira z nami v obliki notranjega glasu, intuicije ali globokega občutka v želodcu, ki ga poznamo tudi kot šesti čut. Bolj kot poslušamo ta sporočila naše duše, da vodijo igro, bolj se krepi naša povezava z njo, življenje okoli nas poteka usklajeno in vse bolj se nam zdi, da se stvari odvijajo, kot se morajo, ne da bi jih morali nadzirati. Posledično se sprejemamo, se imamo radi, smo samozavestni in zlahka oprostimo sebi in drugim naše nepopolnosti ali materialne omejitve. Naša duša tako nikoli ni razočarana nad drugimi ljudmi, če so to, kar so. Ta glas namreč ne obsoja, kritizira, straši, tekmuje ipd. Ta glas ljubi in sprejema, zato se počutimo srečne, tudi če nismo še izpolnili naših dušnih ciljev, saj naša duša ni odvisna od teh ciljev, da bi definirali njeno vrednost. Prav tako duša ne potrebuje hvale ali nagrade, temveč je zadovoljna takšna, kot je, če le ustvarja višje dobro in služi drugim.
Prepoznavnost, pohvale, nagrade, priljubljenost – te so v domeni ega. Zato se lahko hitro znajdemo v tiraniji ega, če nismo zavestni. Ego tako v želji za povečanje priljubljenosti lahko na naš avtentični jaz začne nanašati številne maske in oznake, ki začnejo tvoriti našo umetno skonstruirano osebnost. K temu pa še dodatno prispevajo medijska propaganda in pričakovanja družbe. Posledično ego začne tišati glas naše duše in kmalu ga ne prepoznamo več ter mu ne zaupamo, četudi ga zaslišimo. Zelo glasen pa postane ego, ki se kaže v obliki nenehnih ponavljajočih se negativnih misli in čustev ter dejanj. Nato se začnemo še bolj zatekati k zunanjim potrditvam. Pogosto razmišljamo o naših pomanjkljivostih, napakah, dvomih, samokritiki. Svojo lastno vrednost pa začnemo enačiti z materialnimi dobrinami, družbenim statusom in mnenjem, ki ga imajo drugi o nas. Pri tem seveda ni treba posebej omeniti, da smo hitro prizadeti, če naletimo na negativna mnenja drugih o nas.
A kljub temu vsi potrebujemo ego, ki ima svoj pomen, ne smemo pa mu dovoliti, da vodi naše življenje. Zavedati se moramo, da je ta naš globok notranji jaz vedno z nami, čeprav nismo vedno pozorni. Z njim lahko pridemo v stik na različne načine, ki sledijo v nadaljevanju.
V vsakodnevnih situacijah se to odraža, ko opažamo, da se srečujemo z ljudmi, za katere bi laho rekli, da imajo višjo ali nižjo energijo. To pa se kaže v obliki stanja njihovega razpoloženja, zadovoljstva, spodbudnosti, odprtosti. Čisto vsak od nas pa ima še rezerve, kako lahko sam izboljša svoje čustveno in miselno stanje za dosego bolj izpolnjujočega življenja.
Uporaba duhovne energije za pravo kakovost življenja
Zdaj nam je že bolj jasno, da je duhovna energija najpomembnejši temelj našega življenja, zato je prav, da smo se o njej podučili, da bomo znali z njo ustrezno in predvsem bolj odgovorno ravnati. Pa si poglejmo še, kako jo uporabljati, da nam bo čim bolje pomagala iz kvantnega polja uresničevati čim bolj pozitiven potencial ali najlepše možne življenjske izkušnje.
Ključ za uspešno sobivanje z duhovno energijo je najprej v naši pripravljenosti, da se ji popolnoma predamo in ji dovolimo, da nas usmerja. Kot da bi prepustili duši, da usmerja in vodi naše telo.
To lahko dosežemo z meditacijo ali molitvijo. To pomeni, da si dovolimo občutiti povezavo s to enostjo, katere del smo. Lahko bi tudi rekli, da naše materialno bitje zlijemo z duhovnim. Do tega stanja lahko pridemo, da se spomnimo na nekaj, kar nam zelo veliko pomeni in gojimo ljubezen do tega. Ali pridemo z osredotočanjem na dihanje ali sproščanje posameznih delov telesa. Ali pa preprosto, da počnemo nekaj, pri čemer pozabimo na prostor in čas okoli sebe. Ko začutimo ta blažen občutek ali božansko, čisto brezpogojno ljubezen, mir ali svobodo, lahko ugotovimo, da je to najmočnejši, najlepši, celo orgazmičen občutek, kar ga lahko doživimo. Ključno je torej predvsem, da znamo tudi utišati svoj um in se prepustiti tišini.
V stanju meditacije pa se lahko poigramo in potreniramo tudi pri občutenju različnih pozitivnih občutkov, da poskušamo začutiti, kako naše telo resonira samozavest, lastno vrednost, zadovoljstvo, srečo, mir, pogum, ljubezen, dobre odnose z drugimi, smisel življenja in dosežkov.
Do boljše komunikacije z duhovno energijo pa nam pomaga tudi močnejše občutenje danega trenutka. Pri tem si pomagamo z osredotočanjem na dih in na čutila telesa. Pomembno je tudi, da imamo dostop do svojega srca vedno na široko odprt. To pomeni, da znamo gledati z očmi ljubezni (tako sebe kot vse ostalo). V vesolju na vsakem koraku iščimo lepoto in ljubezen ter občutimo povezanost vsega z vsem. Trenirajmo se v zavedanju glasu svojega najvišjega jaza in ga poslušajmo, da on vodi naše življenje.
Zelo pomembno je tudi kultiviranje povezave med našim umam in telesom. Pri čemer gre predvsem za zavestno uravnotežanje, da smo čim bolj enakomerno v obeh. Če smo pretirano v glavi in zanemarjamo telo, se moramo aktivirati v telesnih aktivnostih, saj se s tem prizemljimo. Če pa smo pretirano v telesu, pa zanemarjamo umski del, je prav, da nahranimo in premigamo tudi naš um. Če tega ne naredimo, se to navadno začne odražati v obliki zdravstvenih težav.
Zdaj že razumemo, da je naše življenje odsev našega notranjega razvoja, saj naš zunanji svet zrcali naš notranji svet. Zato bolj kot smo sposobni v zunanjih okoliščinah prepoznati sporočila in lekcije, ki nam jih prinašajo, bolj se začnemo povezovati z našo dušo. Nato jo postopno začnemo vedno bolj izražati in poosebljati, bolj se naša duša razvija.
Treniramo pa lahko tudi vsak trenutek v naših vsakodnevnih situacijah, čim bolj ozaveščamo, kaj se skriva v ozadju naših razpoloženj skozi dan (katera čustva in prepričanja). Še posebej dobre priložnosti za učenje pa so tiste, ki najbolj razburkajo naša čustva. Tam se skrivajo še posebaj dragocene lekcije. Seveda če smo jih le zmožni videti, namesto da napademo prinašalca sporočila.
Treniramo se lahko tudi, da v interakcijo z ljudmi vstopamo brez pričakovanj, pogojevanj, konceptov, temveč raje dovoljujemo energiji, da se prosto pretaka v srce in iz srca, saj je brezpogojna ljubezen naše naravno stanje.
Temna noč duše vodi v lepši svet, če smo odprti za učenje in novo rojstvo
Ob tem je pomembno, da se zavedamo, da so ljudje, pri katerih čutimo več ljubezni, pozitive ali svetlobe, za dosego tega bili pripravljeni garati. Le tisti, ki so se prebili skozi težke izkušnje so postali čustveno bolj zreli. Pripravljeni so bili podati se v neprijetno in neznano. Ali kot pravi metafora, zavestno in trmasto so se podali skozi temno noč (svoje) duše. Ta je lahko v praksi tudi nekaj časa trajalo in v tem času so se počutili zelo zelo slabo, izgubljene in osamljene, še posebej, če so se v tem času soočili s težko življenjsko situacijo (kot so ločitve, bolezni, travme, smrti bližnjih ipd.). Zato se pogosto dogaja, da se najbolj prijetni in močni ljudje rojevajo iz različnih težkih preizkušenj. Seveda če jim uspe uspešno priti skozi temo na drugo stran, namesto da potlačijo svojo bolečino in je ne uporabijo za učenje. Takšni ljudje dobijo tudi nov pogled na realnost in posledično najdejo številne odgovore na novo. Nekateri poiščejo tudi nov smisel v življenju in zamenjajo službo. Želijo nenehno osebnostno rasti, zato se začnejo posvečati svoji notranjosti, od koder dobijo številne modrosti, ki jih nato vnesejo v svoje življenje. Občutijo globoko sočutje do človeštva, zato želijo prispevati k rasti človeštva. Pogosto spregledajo skozi utvare družbe, vidijo, kako je večina ljudi nesrečna, in opazijo, kako puhla je večina komunikacije med ljudmi. Zato sta jim na listi vrednot najpomembnejši avtentičnost in pristnost. Svoje življenje si poenostavijo, saj si želijo več svobode in manj stvari. V svoje življenje vnesejo tudi čas zase in za svoj mir.
Takšno stanje ni nujno povezano s prepričanji posameznih verstev, čeprav je združljivo s samim jedrom vseh religij. Gre za najbolj aktivno doseganje osnovnih principov, ki jih učijo religije. Povezano je z vzpostavitvijo notranje harmonije in modrosti, da je vse v vesolju povezano, zato je življenje več kot le materializem in zadovoljevanje lastnih egoističnih potreb. Ljudje, ki dosegajo takšna stanja, življenje dojemajo globlje in so empatični do vsega stvarstva. Zato življenje za njih postane bolj polno, bogato in dosegajo večji vpliv na svet.
Duhovna energetska kriza človeštva in kako jo rešiti
Zdaj razumemo zakaj je današnja primarna energetska kriza na Zemlji, kriza duhovne energije. Če bi rešili to krizo, bi se rešile tudi ostale energetske krize. Težava, kot je razložil v uvodu omenjeni dr. King, je v tem, da ljudje postavljajo svoje ‘izključno materialne energijske želje’ pred svoje ‘duhovne energijske potrebe.
Če želimo razumeti krizo duhovne energije na planetu, preprosto pogledamo srž problemov, s katerimi se na Zemlji soočamo danes. Večina problemov tako izhaja iz načina razmišljanja ljudi in način delovanja, ki je posledica takšnega razmišljanja. Opraviti imamo z veliko stopnjo sebičnega, pohlepnega, ljubosumnega, požrešnega, jeznega, maščevalnega razmišljanja in delovanja ljudi. To pa prinaša in ustvarja nizko stopnjo duhovne zavesti.
Rešitev je preprosta – le vsak od nas mora postati boljši človek, tako da zviša svojo duhovno energijo ali zavest in vse težave bodo odpadle. Kar pa je pri tem najlepše, je to, da smo le trenutek oddaljeni od lepše realnosti. Gre za to, da prevzamemo odgovornost nad našimi mislimi in čustvi, saj na subtilni ravni vplivajo na naše okolje. Vsa nasilna, negativna čustva, povzročijo sproščanje negativne energije, ki se nato materializira.
Ko se naučimo uporabljati svojo duhovno energijo, se spremeni naš pogled na življenje na Zemlji. Sebe in svoje odnose ter vsa dejanja začnemo gledati z višje ravni razumevanja.
Ali kot je celoten članek preprosto v parih besedah povzel Albert Einstein:
»Vse je energija in to je vse, za kar pri vsem gre. Uskladite svojo frekvenco (čustva) z resničnostjo, ki jo želite, in ne more biti drugače, kot da boste dobili to realnost. To je edina možnost. To ni filozofija.”
Viri:
Anja Horvat Jeromel: Kvantni kreator: za aktivacijo svojega polnega potenciala in pozitivno realizacijo življenja!, Fenomena komunikacije, Izola, 2021
https://www.aetherius.org/spiritual-energy/
http://anjahorvatjeromel.com/sl/se-je-znanost-spremenila-v-vero/
https://www.ekologicen.si/cesa-nas-o-zivljenju-uci-znanstveni-eksperiment-z-dvojnima-rezama/
https://thejoywithin.org/spirituality/what-is-spiritual-energy
Fotografije: Pexels
