Zadnje čase opažam, da se veliko govori o ideji duš dvojčic (twin flame) oziroma sorodnih dušah v partnerstvu. Ob tem se sprašujem ali nas verovanje v to idejo lahko pripelje do pravljičnega odnosa ali je le izvor za razočaranje v ljubezni? Kar lahko iz osebne izkušnje rečem glede partnerskega odnosa, da sem se naučila, da je nemogoče govoriti na splošno, ker vedno ko jaz rečem, kaj je za moje razumevanje splošno pravilno/dopustno, se v pogovoru s sočlovekom izkaže, da on morda vidi stvari drugače (ni nujno, a sama še nisem našla človeka, da bi se 100-odstotno pokrivala v vsem; niti ne verjamem, da je to možno v realnosti). Pa naj gre za najino usklajevanje skupnih ‘pravil’/vrednot glede najinih življenjskih navad ali pa za najina ‘pravila’/dogovore v postelji.
Vedno bo nekdo v enih stvareh bolj liberalen in v drugih bolj konzervativen in obratno. (Tako kot ni nujno, da bosta oba partnerja navdušena nad npr. nudističnim počitnikovanje. Kaj bi zdaj v tem primeru pomenila 100-odstotna predaja, če bi eden moral popustiti in se prilagoditi drugemu. V življenju v praksi imamo opravka z različnimi odtenki in ni vse tako črno belo, kot je jin jang.)
Za dogovore in kompromise s partnerjem potrebujemo pogum, zrelost in odprtomiselnost
Zato jaz dojemam odnos kot nenehno komunikacijo in usklajevanje glede interesov in idej. Različne imamo tudi meje, zato je ključno, da smo dovolj zreli, da jih znamo spoštovati kot tudi postavljati ter da se znamo kdaj tudi potruditi za ljubljenega in se malo raztegniti čez svoje meje, kar prinaša nova učenja in rast. Vse pa je na koncu stvar dogovora in kompromisov. Predvsem pa poguma, da se s partnerjem sploh upamo pogovarjati o stvareh, ki so nam všeč, nas vzburjajo…
Lekcije iz odprte zveze o posesivnosti v imenu ljubezni
Ko sem to dojela, mi je res odplo nove dimenzije. O tem sem več pisala v različnih nedavnih prispevkih na temo odnosov. In k dodatnemu dojemanju tega mi je ogromno doprinesla tudi omenjena zgodba Tjaše in Jana. Sicer lahko odkrito priznam, da sama nisem na točki, da bi bila zmožna odprte zveze, a vseeno vidim ogromno poučnih detajlov v tem. Predvsem mi je dalo misliti o posesivnosti v imenu ljubezni. Tu imamo vsi še ogromno rezerve za osebnostno rast (saj prava ljubezen zagotovo ne more biti posesivna). Poučen se mi zdi tudi pomen komunikacije, sprejemanje, spoštovanje in iskanje kompromisov. Če iskreno in nevtralno pogledam vase, lahko rečem, da takšen odnos zahteva zelo zrele oz. osebnostni rasti naklonjene posameznike.
Različne ideje podžigajo strast
Po mojih izkušnjah bolj ko sem sposobna pogumno pogledati vase, kaj mi podžiga strast, to skomunicirati partnerju, in brez obsojanja sprejeti njegove ideje (ki so sigurno vedno do neke mere drugačne od mojih), se o tem pogovoriti in najti idejo, ki je obema všeč, v tistem trenutku začutim še večjo in globjo povezanost z njim. In ker je ena od zakonitosti vesolja tudi potreba po nenehni rasti in spremembah, to velja tudi v odnosu. Kar pomeni vedno novo postopno/sprotno iskanje in odstiranje novih globin, novih izkušenj in novih položajev postelji .
Ali sploh potrebujemo 100-predajo in prekrivanje za srečno ljubezen?
Zakaj bi sploh potrebovali 100-odstotno predajo s katerim koli človekom, da bi lahko imeli dober in izpolnjujoč odnos? Mogoče je boljše vprašanje in izziv, ki bi si ga morali zastaviti in mu slediti – ali je lahko vsak od nas 100-ostotno zvest samemu sebi skozi življenje. A tudi za to je potrebna velika mera modrosti in uravnoteženosti, saj zvestoba sebi včasih zahteva žrtovanje, spremembo obstoječih prepričanj, nadgradnjo. Kar pomeni, da tudi ko smo 100-odstotno na dušni, srčni poti, ne bomo vedno potovali brez turbolence in v luksuznem razredu.
Življenje ni pravljica, a to ne pomeni, da se nam ne dogajajo tudi lepe stvari. Oziroma če življenje je pravljica, ne pomeni, da bo v njej vedno vse samo lepo.
Fotografija: Pexels
