Ta zapis je nastal kot odmev na aktualen konflikt med srednješolskimi mladostnicami:
In v njem bom danes stvari obrnila malo na glavo. Skozi izkušnje namreč spoznavam, da so stvari nekoliko kontraintuitivne – ravno nasprotne od tega, kar mislimo, da je rešitev oz. da je učinkovito (v komunikaciji in odnosih). Zato je moj cilj danes razširiti način razmišljanja in odstreti še druge vidike, kamor nas tok misli sam od sebe ne nese.
S prilivanjem olja na ogenj konflikt poglabljamo
Pred tem želim poudariti, da nasilno vedenje nikakor ni upravičeno. Ni pa upravičena tudi nasilna komunikacija. A kljub temu ljudje zelo hitro stopimo na stran žrtve in zelo nasilno ‘kamenjamo’ agresorja. Pogosto ob tem izlijemo zelo močna primitivna in sovražna čustva. Kar je popolnoma razumljivo, saj se zaradi zrcalnih nevronov nagonsko poidentificiramo z žrtvo v situaciji. In to nam nagonsko vzbudi močno obrambno reakcijo, ki jo brez premisleka in pogosto brez cenzure spustimo na plano.
Ob tem pa se ne zavedamo, da s tem prilivamo olje na ogenj in morda še poglabljamo in poslabšujemo situacijo, saj ni nič plemenitega vtakniti se v vsak prepir. Pogosto tudi pozabimo, da je najbolj zrel tisti človek, ki premore pravo sočutje in razumevanje do vseh vpletenih strani. Verjetno se spomnimo nedavnega primera romance med ravnateljem in učiteljico iz neke šole. Zato se verjetno spomnimo tudi, da je imela reakcija občinstva zelo škodljiv razplet na situacijo.
Kdaj smo tudi mi poklicani se vpletati?
Vsekakor je nujno človeku, ki zagreši napačno dejanje, to povedati. In prav je tudi, da ga soočimo s posledicami ter ga ustrezno (smiselno) kaznujemo. Ampak ali smo res vsi predstavniki vesoljne Slovenije poklicani prilvati nasilje nad nasilje (čeprav je bilo neprimerno)? In ali sploh razumemo kaj sami s tem počnemo vsem ostalim vpletenim? Ali res mislimo, da s tem, ko zlivamo svoje obtožbe in pozivamo k agresiji nad ostalimi mladostnicami, da smo s tem sami boljši in da s tem rešujemo problem? Ali smo pogledali pred svojim pragom, kako sami vzgajamo svoje otroke: se sami dovolj pogovarjamo z njimi; razumemo njihove izzive sodobnega časa; jih izobražujemo tudi o novitetah, ki prihajajo; se sami dodatno izobražujemo o stvareh; jim doma postavljamo meje; jim zdravo omejujemo dostop do zaslonov; smo seznanjeni kaj počnejo prek zaslonov in kaj se dogaja v virtualnih svetovih? Premoremo toliko empatije, da smo zmožni razumeti vse te mladostnice in njihove starše?
Trening samoobrambe nas uči spoštovanja sile
Seveda nasilno vedenje ni upravičeno – večino časa. Zakaj pravim večino časa? Zato ker vsi vemo, da so v življenju včasih tudi redke situacije, ko je treba biti tudi ‘nasilen’, če se moraš zaščititi. V samoobrambi. Ravno s tem, da se učiš samoobrambe in zaščite svojih meja iz prve roke veš, kaj to pomeni in kako nevarna je sila. Zato se naučiš spoštovati silo, da do nje zgradiš zrel in odgovoren odnos. Vemo da te, ki trenirajo borilne veščine, so najmanj agresivni v družbi, ker vedo, kaj to pomeni. Poleg tega vedo, da imamo na voljo ogromno drugih možnosti preden pride na vrsto nasilje. Samoobramba je nekaj, kar je pomembno, da bi znal vsak od nas. Predvsem zato, da bi se naučil s tem ‘rokovati’ uravnoteženo in zrelo.
Škodljivi vedenjski vzorci nas lahko privlačijo vse življenje, če tega ne ozavestimo
Pri konfliktih pa namreč tako, da se lahko zgodijo tako, da nekoga doletijo, čeprav zares ni imel nič pri tem, ampak je bil na napačnem mestu ob napačnem kraju. Včasih pa se zgodijo tako, da se žrtev in nasilnež v resnici privlačita in drug drugega podžigata, dokler zadeva ne eskalira. Največkrat je to posledica naučenih negativnih vzorcev in predhodnih življenjskih izkušenj. Saj vemo, da kar je domače, nas privlači, čeprav je včasih škodljivo ali toksično. To je tudi razlog, da se tako težko izvijemo iz negativnih vzorcev, ki nam z enega vidika ne ustrezajo več, z drugega vidika (navadno domačnosti) pa še vedno. In dokler prevladuje vidik, ki želi ohranjati obstoječe stanje, ne naredimo zadevi konec, čeprav bi jo z nekim delom sebe želeli spremeniti.
Nasilna komunikacija nikoli nikogar v nič trajno ne prepriča
Dobro pa je razumeti tudi nasilno komunikacijo, da jo bomo lahko znali prepoznati in ustaviti, ker je komunikacija običajno predhoden korak nasilnega vedenja. Žal je vsaka komunikacija, ki obtožuje, kritizira, obsoja druge(ga), v svoji osnovi nasilna. Zato je za vse nas nevidna past, ko izražamo nestrpnost do kogarkoli (četudi počne nekaj, kar se nam ne zdi prav), takrat tudi sami komuniciramo nasilno, le da zase mislimo, da je to upravičeno. A pri tem se ne zavedamo dejstva, da vsak človek karkoli počne, to počne, ker je prepričan, da je to najboljše kar v danem trenutku zna in zmore. Na žalost pa se ne zavedamo, da nasilna komunikacija (kritika, obtoževanje, sramotenje, obsojanje…) nikoli nikogar ne prepriča v spremembo vedenja. Temveč le še poglablja konflikt.
Kateri vidik prepoznamo več pove o nas kot o drugih
Poleg tega v vsaki situaciji lahko vidimo različne vidike. In navadno smo strenirani videti samo enega – tistega, ki je naša priučena nastavitev, oz. tistega, ki nas najbolj boli in je naš največji sprožilec močnih čustev. A pogled na situacijo je vedno odraz posameznika, saj vemo, da dva človeka lahko vidita nekaj popolnoma nasprotnega v posamezni situaciji. V konfliktni, krizni situaciji tako lahko vidimo obup, katastrofo, poraz. Lahko pa vidimo priložnost za napredek, novo rast, pridobitev nove modrosti, še močnejšo povezanost. In amigdala v naših možganih se močno vklopi in vidi negativno v vsem, kar se zdi ogrožujoče. To, da naše videnje realnosti spremenimo ali nadgradimo v bolj konstruktivno, se zgodi le z zavedanjem teh naših osnovnih nastavitev, njihovo prepoznavo v praksi ter načrtnim prizadevanjem za preobrat ali napredek.
Stvari imajo tako vedno dva skrajna vidika in neskončno vmesnih. Ko bomo to razumeli, bomo dobili močno podlago za prekinitev nereavnovesja v naših odnosih, komunikaciji in vedenju, v katerem smo se kot družba znašli. Ko bomo to razumeli bomo sposobni razumevanja celotne slike in celostnega pogleda, ki je edini pravi, edini vzdržen. Saj če nam je cilj rešiti stvari in jih izboljšati, je edina pot, da pogledamo celostno.
Konflikt lahko spremenimo v rast in napredek, ko smo zmožni nevtralnega soočenja z njim
Da prihaja do konfliktov je samo pokazatelj, da obstajajo neuravnotežena področja, s katerimi se moramo soočiti, se poglobiti v njih in jih na novo doreči, uskladiti, urediti. Če jih želimo rešiti, jih moramo biti najprej zmožni sprejeti. To pomeni nevtralno, zrelo, empatično do vseh strani, nato pa strateško z želenim ciljem, da se bomo končno le naučili živeti v sožitju, kjer bo vsak lahko uresničil svoje poslanstvo in bo imel svoje mesto pod soncem. Čeprav verjamem, da lahko vsi skupaj shajamo, hkrati vem, da vsi tudi nismo med sabo kompatibilni. In s komer smo nekompatibilni, se tudi ne rabimo na vso silo družiti in tiščati skupaj. Lahko smo tako modri, da si damo dihati in se pustimo pri miru.
Nasilje v družbi (ali v obliki vedenja ali komunikacije) lahko spremenimo le tako, da nehamo iskati krivce v drugih in da namesto tega vsak od nas pogleda vase, kje (v vedenju in komunikaciji) sem lahko še bolj odgovorna, strpna, razumevajoča in sočutna. Kaj so moji sprožilci, ki me naredijo neobvladljivo in agresivno do okolice. Kje so moje meje in kako jih lahko skomuniciram strpno in jasno. Kako se lahko še bolj izobrazim in izboljšam v svoji komunikaciji. S tem bomo takoj ustavili nasilje, ustvarili dober zgled pri otrocih, mladostnikih, starejših ali sovrstnikih. Pa naj velja to tako kadar smo v vlogi opazovalcev (komentatorjev) kot soudeležencev družbenega konflikta.
Fotografija: Pexels
