Trenutne izredne, čez noč spremenjene razmere v družbi so prinesle tudi kar nekaj razočaranj in razhajanj med ljudmi.
Tudi sama sem bila na začetku pogosto jezna, razočarana, prizadeta in šokirana nad številnimi mnenji ljudi, ki so me presenetili s svojimi reakcijami, nestrpno komunikacijo, pogledi ter ostrimi opredeljevanji do obstoječe situacije.
Zdaj pa se mi zdi prav odlično, da je do tega prišlo, saj me je ogromno naučilo.
To da ljudje dojemamo tako intenzivno oziroma s tako močno negativno telesno reakcijo, ko se z nekom ne strinjamo, je v resnici popolnoma normalno, saj je povezano z našim preživetvenim mehanizmom in temeljnimi značilnostmi naših možganov.
Naši možgani so pristranski
Ko smo soočeni z različnostjo mnenj, se v možganih aktivira podobno kemično stanje kot če bi se znašli v situaciji najhujše fizične ogroženosti, ki nas postavlja pred dilemo: zbeži ali napadi. V takšnem obrambnem stanju se primitivni del možganov pomeša z racionalnim razmišljanjem in limbičnim sistemom, ki ustvari ozkomiselnost. Možgani v takšnem stanju imajo težavo sprocesirati in sprejeti katerokoli drugačno idejo, ne glede na to, kako dragocena bi lahko bila za nas.
Takšno obrambno in disonančno stanje ustvari pomanjkanje serotonina, samozaupanja in številne hujše negativne razsežnosti, ki lahko v določenih primerih vodijo celo do depresije ali skrajno samodestruktivnega vedenja. Zato si možgani nenehno nagonsko prizadevajo ohranjati čim večjo kognitivno resonanco. Ob tem pa se moramo zavedati, da ta lastnost naših možganov ustvarja tudi našo pristranskost ali slepo pego, ki nas za določene vidike dela dejansko slepe. Naši možgani namreč ves čas težijo k informacijam, ki potrjujejo naša že obstoječa prepričanja. Kar ni presenetljivo, saj to prinaša občutek čustvene gotovosti, okrepljene samozavesti, opolnomočenosti, sreče… V možganih se ustvarijo kemični procesi, ki povečajo raven dopamina in serotonina.
Potreba po pripadnosti in sprejetosti naših prepričanj s strani našega ‘plemena’
Tu pa je pomembno upoštevati tudi dejstvo, da imamo ljudje osnovno potrebo po pripadnosti in družbeni vključenosti, zato smo se pripravljeni prilagajati pričakovanjem, ki jih ustvarja določena skupina, kar družbena psihologija imenuje normativni družbeni vpliv. Okolje pa skozi odraščanje v celoti zasnuje naš moralni in etični kompas. Naša prepričanja in dejanja so namreč večinoma rezultat potrditev in zavrnitev (pogojevanj), ki smo jih dobivali s strani družbe.
Naša prepričanja so tako izoblikovale tudi vse vsebine, ki smo jih konzumirali s strani medijev, filmov, glasbe, izobrazbe, znanosti, knjig, promocijskih sporočil podjetij in vseh ostalih informacij. To programiranje se je dogajalo ves čas našega življenja in se še vedno dogaja popolnoma podzavestno.
Tako ljudje nenehno iščemo potrditve svojih prepričanj. Tega se pogosto niti ne zavedamo. Prav tako se ne zavedamo svojih najosnovnejših prepričanj ali celo verovanj (dokler jih ne ozavestimo), iz katerih izhaja celotno naše nadaljnje razmišljanje. Najgloblja naša prepričanja (na katerih slonijo vsa ostala) so tako osnovna, saj so se v naš um naložila že v najrosnejši mladosti, da nismo nikoli razmišljali ali presojali o njihovi pravilnosti. To so zakoličena dejstva, ki smo jih (ne vemo več kdaj) sprejeli. In smo jih pripravljeni braniti skoraj z vsemi orožji, ker so naš temelj. A vedeti moramo, da je svet, ki ga zaznavamo, vedno odraz teh naših prepričanj in v skladu s tem nevede tudi soustvarjamo našo zunanjo realnost ali našo usodo (ne glede na situacijo, v kateri se znajdemo, saj ima tudi v isti situaciji vsak svojo paralelno realnost).
Zdaj pa smo se nenadoma znašli v zmešnjavi ali na ‘vlakcu smrti’, s kakršnim so se soočili naši možgani (in se še vedno soočajo), ko smo bili v trenutku postavljeni v novo realnost, ki nas je prikrajšala za našo naravno človeško potrebo (druženje ) in hkrati vnesla negotovost ne le glede prihodnosti (ki še do danes ni znana) temveč celo do sedanjosti. Vse to pa je bilo pospremljeno z goro nasprotujočih si mnenj ter zasmehovanjem in napadanjem drugačnih pogledov/razmišljanj. Situacija pa nam je hkrati izjemno omejila lastno izkušnjo zaznavanja sveta oziroma ustvarjanja slike o svetu na podlagi informacij iz prve roke. Ta je postala zreducirana na sprejem informacij iz različnih množičnih medijev: uradnih in alternativnih/neodvisnih medijev, družbenih medijev… Kjer smo se srečali tudi z diametralno nasprotnimi stališči.
Ko naši možgani večkrat na dan doživijo tubolenten izziv statusa quo
Da bi razumeli resnost situacije in kognitivne disonance, s katero smo bili soočeni, moramo poznati delovanje naših možganov. Leva možganska polovica je namreč v veliki meri zadolžena za ustvarjanje koherentnega sistema prepričanj (trdno zasnovanih skozi vseživljenjsko programiranje in pogojevanje), kar nam omogoča vzdrževanje občutka kontinuiranosti do naših življenj. V skladu s tem se vse naše nove izkušnje zožijo na do zdaj obstoječ sistem prepričanj. Če z njimi niso skladne, se preprosto zanikajo.
Za protiuravnotežanje skrbi desna možganska polovica, ki ima ravno nasprotno težnjo. Medtem ko si leva hemisfera prizadeva ohranjati obstoječ sistem, desna nenehno izziva status quo. Kadar je diskrepanca (različnost mnenj) prevelika, desna hemisfera izsili revizijo našega pogleda na svet. Če so naša prepričanja premočna, desni hemisferi ne uspe prevladati obstoječih prepričanj. To lahko ustvari veliko zmedo, ko zrcalimo druge oziroma ko smo soočeni z močnimi kontroverznimi mnenji iz okolja.
Na podlagi teh zakonitosti naše narave ali značilnosti delovanja naših možganov verjetno ni potrebno posebej izpostaviti, v kako nezavidljivi situaciji smo se v tem času vsi skupaj znašli. Prav tako verjetno tudi ni presenetljivo, da je bilo to obdobje za vse nas še posebej psihološko zahtevno – sorazmerno v skladu s tem, koliko smo si dovolili soočiti svoja prepričanja z drugačnostjo zornih kotov.
Soočili smo se s turbolentnim viharjem kemičnih procesov v naših telesih, od izjemno pozitivnih občutkov, ko smo našli ‘svoje’ (s katerimi smo se strinjali), do izjemno negativnih občutkov, ko smo se znašli med ‘njihovimi’ (s katerimi nismo delili sorodnih prepričanj). To je izjemno zahteven zalogaj za vse nas, ki je vse prej kot nedolžen!
Kaj pa če imamo vsi prav?
Pred časom, ko sem delala raziskavo za svojo knjigo, sem naletela na zanimivo razmišljanje 2 odličnih mislecev, znanstvenikov: Humberta R. Maturana in Francisca J. Varela. V knjigi Drevo spoznanja sta izpostavila pomen spoznavanja lastnega spoznavanja. Ali z drugimi besedami zavedanje lastnega zavedanja.
Slednje nas obvezuje, da skušnjavo gotovosti zamenjamo z nenehno čuječnostjo (kot nas dandanes uči tudi Eckart Tolle). To nas sili k spoznanju, da gotovost ni dokaz za resnico. Sili nas, da se zavemo, da svet, ki ga vidimo, ni absolutni svet, ampak samo eden izmed svetov, ki ga porajamo z drugimi. Sili nas, da vidimo, da bo svet drugačen le, če bomo drugače živeli. K vsemu temu nas obvezuje, saj, ko se zavemo, da vemo, ne moremo več znikati (sebi ali drugim), da vemo.
Iz človekove refleksije izvira etika, ki ima svojo referenčno točko v zavesti o biološki in socialni strukturi ljudi, etiki, ki izvira iz človekove refleksije in jo postavlja za bistveni konstitutivni fenomen.
Če vemo, da je naš svet nujno svet, ki ga porajamo z drugimi, vsakič ko smo v kakem navzkrižju z drugim človekom, s katerim bi radi še naprej živeli v sožitju, ne moremo z gotovostjo trditi, da je nekaj za nas gotovo (absolutna resnica), saj bi s tem zanikali drugega človeka. Če želimo živeti v sožitlju z drugim človekom, se moramo zavedati, da je njegova gotovost – pa najsi se zdi še tako za lase privlečena – ravno tako legitimna in veljavna kot naša, saj prav tako kot naša izraža njegovo ohranjanje strukturnega spoja na področju bivanja – pa najsi nam je še tako malo všeč.
Zato lahko v sožitlju živimo le tako, da na vse pogledamo s širšega gledišča in se odpremo takšnemu življenju, v katerem se obe ‘stranki’ uskladita v porajanju skupnega sveta. Navzkrižje je vselej vzajemno zanikanje. Nikoli ga ni mogoče rešiti na področju, kjer se dogaja, če sta človeka, ki sta si navzkriž, ‘prepričana’ v svoj prav. Navzkrižje lahko odpravimo le, če se pomaknemo na kako drugo področje, kjer je sožitje možno.
Spoznanje tega spoznanja pa oblikuje socialni imperativ, ki zahteva etiko, pri kateri je v središču človek. Biologija nas tudi uči, da lahko svoje področje spoznavanja širimo. Do širjenja prihaja prek nove izkušnje, do katere prihajamo z mišljenjem, prek srečanja s tujcem ali, bolj naravnost povedano, prek izražanja biološke medosebne usklajenosti, ki nam omogoča videti drugega človeka in odpira prostor, v katerem lahko v sožitlju živimo z njim. To dejanje se imenuje ljubezen ali sprejemanje bližnjega v našem vsakodnevnem življenju. To je biološka osnova socialnih fenomenov.
Brez ljubezni, brez sprejemanja drugih, ki živijo ob nas, ni nobenih socialnih procesov in potemtakem nobene človečnosti. Vse kar spodkopava sprejemanje drugih, od samozadostnosti do posedovanja resnice in ideološke gotovosti, spodkopava tudi socialni proces, saj spodkopava biološki proces, iz katerega izhaja. Biološko dejstvo je, da brez ljubezni, brez sprejemanja drugih tudi nobenega socialnega fenomena ni. Znanstvena ugotovitev obeh avtorjev pravi, da imamo le svet, ki ga porajamo skupaj z drugimi, in samo ljubezen nam pri tem pomaga.
Bivanje = skupno soustvarjanje sestavljanke z različnimi zornimi koti
Ko sem preučevala razne teorije vesolja (delovanja, zakonitosti…), sem ob tem ugotovila, da nobena ni imela dejansko narobe. Vsaka je osvetlila en del, ki stoji. Vse različne razlage vsaka zase ima prav. Gre za to, da se sestavljajo in nadgrajujejo, da vemo vedno več in s tem se naša zavest širi.
Podobno je bilo, če pomislim na zgodovino filozofije. Različni filozofi čez različna obdobja so imeli različne poglede. A tudi če danes pogledamo posamezne, v vsakem lahko najdemo resnico, logiko ali zakonitost, ki so tudi v tem trenutku aktualne ali pravilne. Gre le za to, da je vsak od njih gledal iz drugega zornega kota.
Kar je problematično je le to, da se je vedno našla ena doktrina, ki je bila bolj agresivna in se je uveljavila kot dogmatična, vse ostale pa je demantirala.
V teh ugotovitvi se skriva večja stvar, kot si mislimo. Ko bomo to dojeli, da živimo v sestavljanki, v katere smisel je, da vsak od nas prispeva svoj delček, ne da se kregamo in prepričujemo, kdo od nas je dal bolšega in kateri je bolj pravi ali bolj resničen ali bolj potreben/koristen, bomo živeli srečno, zadovoljno in izpolneno.
Širjenje zavesti in iskanje skupnih skladnosti
Takrat se bomo ukvarjali predvsem s tem, da iščemo skupne skladnosti, ki nas združujejo. Če skladnosti ni, nič zato, se pač ne rabimo družiti. Tako ali tako ni vsak z vsakim kompatibilen in siljenje v nekaj, kar po naravi ni mišljeno, nam pobere ogromno energije ali pa celo ogrozi naš življenjski obstoj. Neskladnost na enem področju lahko odpravimo le, če morda najdemo drugo področje, kjer smo lahko skladni in v sožitju. Če želimo najti in prepoznati čim več področij, ki nam omogočajo večji maneverski prostor v življenju, moramo svoje področje spoznavanja in zavedanja širiti. To označuje tudi priljubljena trendovska beseda – ozaveščanje. Do širjenja zavesti prihaja prek nove izkušnje, do katere pridemo z drugačnim mišljenjem, prek srečanja s tujcem ali prek izražanja biološke medosebne usklajenosti, ki nam omogoča videti drugega človeka in odpira prostor, v katerem lahko v sožitlju živimo z njim. To dejanje se imenuje ljubezen ali sprejemanje bližnjega v našem vsakodnevnem življenju.Tudi to nam želijo vse bolj intenzivno sporočiti new age gibanja.
To je sicer res, a kot rečeno, ni pa treba pretiravati in se siliti v nekaj, kar ni skladno z nami. Takrat se pač umaknemo, ne rabimo pa zato biti negativno nastrojeni, ampak lahko ostanemo nevtralni in varčujemo svojo energijo.
Za čim bolj izpolnjeno življenje je smiselno, da ga čim prej ga začnemo živeti v svoji pristnosti (v skladu z našo dušo/srcem, namesto z egom), saj ne vemo, kaj prihodnost prinaša. Pristno življenje pa pomeni, da smo obdani z ljudmi, s katerimi vibriramo usklajeno, kajti ti v nas ustvarjajo pozitivne vibracije in nas napolnijo.
Ni treba, da se v vsem strinjamo, da bi bili prijatelji
A kljub temu me ta izkušnja uči tudi, da ni potrebno, da imamo ravno isto mnenje z vsemi ljudmi, s katerimi smo povezani. Pomembno je, da z vsakim človekom/znancem/prijateljem najdemo stičišča, skupne točke, pokrivanja interesov. Z nekaterimi jih imamo ogromno, z drugimi srednje, s tretjimi pa le nekaj. A v vsakem primeru je dobro, da imamo okoli sebe različne ljudi. To nas bogati.
Čeprav so naši možgani radi pristranski in bi nas radi ‘postavljali’ v vakuum somišljenikov. Kajti zelo dobro dene, če imamo s kom isto mnjenje in lahko v debati vzklikamo: “Točno to! Vem kaj misliš! Te popolnoma razumem! To sproža v nas kemični in hormonski cocktail, ki nas ohranja zdrave in nas nenazadnje ščiti pred boleznimi.
A kljub temu je prav, da imamo določen delež tudi takšnih ljudi, ki lahko rečemo, da niso toliko na naši valovni, a nam kljub temu odpirajo novo perspektivo.
Zato sem po tej izkušnji še toliko bolj prepričana, da se ne rabimo z vsemi ljudmi v vsem strinjati, da bi bili lahko prijatelji.
Da pa zmoremo takšno komunikacijo, pa je potrebno imeti zelo dober nadzor nad sabo, pripravljenost za učenje in tudi priznanje napak, poleg tega kar nekaj dela na sebi za sabo. Vsekakor pa visoko čustveno in duhovno inteligenco.
Kakšen je tvoj pogled – ali se strinjaš ali ne :)? Kako ti gre od rok komunikacija z drugče mislečimi? Imaš kakšne zanimive izkušnje glede izmenjave mnenj in različnosti mnenj iz tega obdobja?
