Vsi vemo, da so celice lahko zdrave ali rakaste. Seveda so oboje del narave. A ene vodijo v razpad (ki je tudi pomemben proces v naravi – a si predstavljate, kam bi prišli, če bi se vse samo množilo in ne hkrati tudi razpadalo), s čimer postanejo hrana, za te, ki vodijo v rast in razcvet. Zato so oboje pomembne.
To moje razmišljanje je plod nedavnega pogovora mojega partnerja z vrhunskim slovenskim zdravnikom, ki mu je zelo slikovito pojasnil kaj so rakaste celice. Povedal mu je, da najlažje razumemo, če si predstavljamo grozd grozdnih jagod, ko nekatere med njimi začnejo gniti, je to odlična prispodoba za rakaste celice v telesu. Torej rak je neke vrste gnitje celic, ki se začne širiti in odmirati.
Kar pa je zanimivo, je, da miselne ideje lahko prav tako primerjamo s celicami. Nekatere ideje so spodbudne, opogumljajoče, navdihujoče, druge ubijajoče, utesnjejoče, zatirajoče. Zdaj pa pomislimo – čez dan se nam skozi um preteče tisoče idej (optimističnih kot morečih). A dokler ‘ob seštevku na koncu dneva’ prevladujejo optimistične, je naše mentalno zdravje dobro in naše delovanje v življenju konstruktivno, kreativno in zadovoljno. Če pa prevladajo moreče ideje, pa nas začne vleči skupaj, naš um se začne sesedati sam vase. To se začne odražati v številnih mentalnih boleznih, od anksioznosti, depresivnosti, zavlačevanja, izgorelosti….
SIcer pa se lahko premljevanje prevladujoče morečih idej razvije v mentalne bolezni, ki se nato razširijo tudi na telesne bolezni.
A ob tem pozor, saj dandanes vsi konzumiramo ogromno informacij, med katerimi še posebej prevladuje ponudba negativnih. Pri čemer se velja spomniti, da večinoma konzumiramo informacije, ki poglabljajo naša obstoječa prepričanja (pustimo na tem mestu ob strani, kakšne narave so ta prepričanja in kako smo prišli do njih) – torej informacije, ki jih uživamo so usklajene s stanjem, v kakršnem smo. S tem nas začenjajo zapirati v samoujetništvo.
Ja, vem, da se nam ob tem oglaša glas, ki pravi, da je res nujno, da konzumiramo še naprej enako, ker je to nujno, da smo informirani zaradi časov, v kakršnih smo, sicer se lahko zgodi nekaj groznega, če ne bomo vedeli točno te informacije, ki jo v povprečju 8 ur dnevno čakamo na spletu.
Pa kljub temu je ob tem vprašanje: kako dobro smo ob taki količini vloženega časa res informirani? Ali smo zares objektivno informirani, če vedno znova konzumiramo ene in iste informacije? Ali smo le zares dobro utrdili obstoječa prepričanja in peščico parih ključnih informacij?
In to velja čisto za vsakega konzumenta informacij, ne glede na prepričanje, ideologijo, vsebino in kanale sprejemanja informacij (naj bodo to katerekoli novice ali družbena omrežja).
Zato je krvavo potreben reden umski detox in celo sprememba navad našega konzumiranja informacij. V vsakem primeru je za zdravo mentalno stanje zaželen občasen odklop od konzumiranja vseh vsebin – tako novic kot vseh družbenih omrežij, ker oboje je enako škodljivo in najbolj škodljiva oblika konzumiranja vsebin (bolj podrobno to razlagam v knjigi Kvantni kreator in v članku o informacijski dieti, ki bo v kratkem izšel v novem Marketing magazinu).
Naš um moramo občasno očistiti strupov in tujih idej. Takrat dobimo ideje, ki nas usmerijo v lasten uspeh. S tem dobimo tudi nove zorne kote na situacijo, ko se od nje in njene prevladujoče percepcije distanciramo. Sicer pa smo kot orožje/orodje za druge interese, ki nas ‘napumpajo’ in mi to delamo. Če že vzdržujemo zdravo informacijsko dieto, detoksi niso tako nujni, saj so že vgrajeni v vsak dan.
Na eni strani na nas preži naša kognitivna pristranskost do novosti (potreba po vedno novih informacijah, izkušnjah), na drugi pa dandanes že močno zakoreninjena navada, ki meji že na odvisnost od študija, raziskovanja, novih informacij. Kar je vse le oblika bega iz realnosti. Zato imamo manjko v razvoju fizičnih spretnosti in fizične izkušnje. Posledično še bolj bežimo iz realnosti. Kajti v teoriji, na ravni idej, se odpirajo novi svetovi. Te so lahko lepi ali grozni. Odvisno od idej, ki se jim prepuščamo.
Ob tem pa se velja spomniti, da je gniloba v širšem življenjskem ciklu potreben proces, ki naredi teren, iz katerega bo vzklilo novo življenje. In tako se ta življenjski cikel vedno znova ponavlja. Celota je življenje, ki se vedno znova rojeva. Manjši delci, pa so ali demonstracija in utelešenje življenja ali pa njegova hrana. Zanimivo je vedeti, da je naše materialno telo del tega cikla, prav tako pa tudi dogajanje v umu. In vse skupaj to velja na mikro ravni (posameznika) kot na makro ravni (človeštva).
Na ravni idej za naš um je to malo bolj tricky, ker imamo kognicijo in percepcijo, ki lahko vzvratno zaznava tudi sama sebe. Zato se lahko tudi korigira in korigira celo življenje zunaj nas. Danes imamo vedenje, v kakšnih pogojih uspeva gniloba in v kakšnih življenje, zato se lahko zavestno odločamo, v katero smer želimo iti, in spreminjamo smer, da spreminjamo življenjske pogoje. Nenazadnje (v širšem zornem kotu) pa življenje vse vedno uravnava k novemu nastanku življenja.
A odločitev, katerim idejam nastavljamo svoj um (kako se po nijih počutimo), je naša. Pa ne govorim o promociji lala landa. Govorim o realni uravnoteženosti, ki je vseeno nekoliko bolj nagnjena k spodbudnim idejam.
Naše vesolje je uglašeno za življenje, naš um pa – odvisno od nas. To pa je odvisno od naše samorefleksije.
Zase vem, da najboljše ideje dobim, ko se za ciklično za kratek čas nekoliko distanciram od prevladujoče percepcije in se nato znova vrnem. Moj pogled je čisto svež in poln novih uvidov. Prav tako moji možgani postanejo zelo kreativni, ko povezujem in primerjam značilnosti in zakonitosti med enim in drugimi področji. Priporočam!