Mami pravi, da sem že kot majhna deklica vedno mislila na druge, na ljudi okoli mene, da bi jim pomagala, jih reševala, jih tolažila in spodbujala. (Le od kje mi to – glede na to, da je družina primarni vir našega umskega programiranja :))
Pa sem bila večkrat razočarana, ko sem videla, da sem v velikih stiskah pogosto ostala sama, da so ljudje kdaj tudi pozabili name ali da mi niso uspeli pomagati, ko sem jih rabila. A danes vem, da tudi če mi je kdo hotel pomagati, mu nisem niti dovolila. Ker sem bila preponosna za to. Ker sem bila prepričana, da moram imeti sama vse pod nadzorom. Da sem sama odgovorna zase. Da ne želim biti drugim v breme.
(Seveda so bili kljub temu vedno ob meni tudi nekateri bližnji, ki so mi pomagali in sem jim zelo hvaležna. Čeprav sem bila vedno kar malo nejevoljna nad takimi situacijami, saj sem bila hkrati jezna, da sploh koga rabim.)
Na drugi strani pa sem znala biti tudi ‘škrtica’ in poskrbeti zase. Pa sem tudi dobila povratno informacijo iz okolice, da to ni lepo in se takšno vedenje ne spodobi. Saj vemo, da je ljubezen do sebe zelo družbeno sporna zadeva, ki po prevladujočem družbenem mnenju velja skoraj za vulgarnost. Ravno zato se na drugi strani pojavlja druga skrajnost pretirane ljubezni do sebe, ki pa je pogosto tudi škodljiva tako za njenega ‘ponosnega lastnika’ kot za okolico. Medtem ko je zdrava uravnotežena ljubezen do sebe dokaj redka pojavnost.
In tako je potekalo moje življenje med dvema skrajnostima kot turboletno nihalo, ki je nihalo iz ene v drugo stran.
Ja, priznam, od nekdaj sem hotela rešiti svet. Borila sem se na vseh možnih frontah, da bi spremenila stvari na bolje.
Še pred kratkim sem se ‘prepirala’ z različnimi sogovorniki in jih prepričevala, da se je treba boriti za dobra načela, vrednote, moralo…
Zaletavala sem se z glavo v različne stene in trošila svojo energijo. Se upirala. Se čudila, kako sem lahko tako osamljena v svojem razmišljanju. V prepričanju, da smo zgrešili smer. Da nas trenutni prevladujoči življenjski vzorci vodijo v pogubo.
Imela sem plan in celo verjela sem, da mi bo uspelo.
A svet se je nenadoma ustavil… Pavza…
Za nekatere odlična priložnost za rast, lekcije in spremembe na bolje.
Za druge travma, uničenje in iskanje krivcev.
Za vse nas pa priložnost preučiti in razširiti našo zavest na številnih področjih, v katera nismo zmožni / nismo želeli pogledati pobliže in globlje, da bi se soočili z aktualnimi zadevami in jih zamenjali s prenovljenimi, bolj holističnimi.
Z bliskovito hitrostjo se je začelo dogajati nekakšno razsvetljenje.
Jasno sem spregledala, kako stvari tečejo. Kdo pije, kdo plača.
In ugotovila sem, da imajo vladarji (kreatorji ‘igrice’) vedno škarje in platno ter oni določajo pravila igre.
To naredijo tako, da nam ponudijo nekaj, kar nam olajšuje življenje. A žal stvar ne ostane pri tem (pri njihovi dobroti, da bi nam pomagali in bili seveda za to pošteno plačani – toliko kolikor se spodbobi za vloženo delo in kolikor potrebujejo za dostojno življenje), saj je vedno nekje prelomna točka, ko zadeva doseže vrhunec in prinese večjo moč. Moč ustvari občutek božanskosti in le malo je takih, da bi tudi s pridobljeno močjo ohranili moralo in je ne bi zlorabili (saj se spomnimo famoznega filma Das Experiment, ki je nastal po resnični zgodbi).
Tako kot pri vsaki stvari: če jo prakticiraš zmerno in z razsodnostjo, ni problema, ko pa gre v skrajnost, se na neki točki obrne v drugo (pogosto škodljivo) skrajnost. Bolj kot sta skrajni točki oddaljeni, toliko močnejši so sunki nihala in toliko bolj razburljiva je izkušnja vpletenih. Kar pa je stvar našega želodca. Sami smo odgovorni zase in iz lekcij se lahko učimo. Ali pa zamižimo in jih prenašamo še naprej ter se trmasto slepimo.
Modrost nas uči, da pametni ljudje vedno nove stvari gradijo vzporedno in se ne zapletajo ter bojujejo z obstoječimi (razen izjemoma, kadar začne nekdo direktno pretirano posegati v našo lastno svobodo). Ker s tem samo dodatno prispevaš in krepiš obstoječe (čeprav ti niso všeč). Zato je smiselno le, da se odmakneš od njih, se ne prepiraš z njimi in s svojim zgledom delaš boljše. In privlačiš ter navdušuješ odprtomiselne, sorodne somišljenike. Kajti marsikdo, ko vidi stvari že vsaj delno materializirane, si lažje predstavlja, bolj verjame in razume našo idejo.
Je pa res, da se včasih znajdemo v močnih kontrastih, omejitvah, nezaželenih izkušnjah/dogodivščinah (tokrat se je celotno človeštvo znašlo v kolektivni omejitvi/neželeni izkušnji), ki jim peščica poveljuje. A še vedno istočasno poteka ogromno paralelnih svetov, ki jih ustvarjamo posamezniki.
No, in ko sem ugotovila, kako so trenutno na svetovni ravni razporejene moči, sem bila res jezna. Še posebej, ker iz svoje profesije vem, kako delujejo sodobni principi vodenja – s pomočjo propagande oz. manipulacije percepcije (znanja, doziranja informacij).
Počutila sem se, da sem se znašla v znanstveno-fantastičnem filmu, med zombiji, ki jih poskušaš zbuditi, pa te ali samo nemo gledajo ali te začnejo napadati kot lačni, razjarjeni vampirji.
Zavihala sem že rokave, da bi začela z bojem. Z budnico. Tako sem mislila.
A ugotovila sem, da sem se sama podala proti velikanu, ki me lahko v trenutku zmelje, če me želi.
Ugotovila sem tudi, da je vsaka moja reakcija, ki je temeljila na jezi, borbi, žalosti, obupu, (namesto na ljubezni), k meni privlekla še več negative, ki je hotela mojo pozornost in mi začela srkati mojo energijo.
Kaj mi pomaga, če imam napredne poglede in sporočila, pa nihče ne posluša, ker sem svetlobna leta naprej.
Kaj mi pomaga, če vse to vem, pa mi ubija duha, me žalosti in jezi.
Kaj mi pomagajo moje plemenite želje, če vključujejo sodelovanje vsega sveta, na katerega nimam vpliva, ker propagando vodijo kreatorji prevladujoče ‘igre’.
….
Predam se….
Sprejemam situacijo, ki se odvija pred mojimi očmi.
Imam popolno zavedanje situacije in jasnost.
Imam izbiro.
Imam popoln vpliv na svoje notranje stanje, na stanje svojega duha, na stanje svojega uma.
S predajo se dvigam nad obstoječe omejitve.
Izbiram pogum, izbiram ljubezen, izbiram mir, izbiram rast, izbiram kreativnost, izbiram veselje, izbiram življenje, izbiram pozitivo, izbiram zaupanje.
Logika mi iz te zagate ne bo pomagala. Morala bom zaupati in verjeti, da bomo iz te lakcije odšli močnejši. Pravijo, da vera lahko premika gore! Čas je da ta pregovor preizkusimo v praksi.
Nihče ne more ubiti mojega duha, če mu ne dovolim.
Ob tem pa za vse nas veljajo nekatera skupna objektivna dejstva, s katerimi se moramo soočiti:
V skladu s tem, lahko na številnih življenjskih področjih delujem po najvišjih etičnih načelih in poskušam še naprej širiti svojo perspektivo ter rasti kot osebnost.
To je moja in naša pot do zmage!
Ravno predaja mi omogoča vstajo!
Kakšne so tvoje izkušnje s predajo? Kako uravnovešaš predajanje na eni strani in aktivno ustvarjanje na drugi?
