thomas-claeys, unsplash

SE ŽRTVUJEŠ ZA ŽIVLJENJA DRUGIH?

Radi se žrtvujemo za druge, kajne?!

Tako plemeniti se zdimo sami sebi, ko si rečemo, da nekaj delamo za druge.

V tem ni nič spornega, da se razumemo, celo nasprotno – to je eden od naravnih zakonov življenja – POVEZOVANJE Z DRUGIMI LJUDMI JE ZA ČLOVEKA (kot za vse žive organizme!!!) NUJNO! To nam omogoča preživetje!!!

A samo žrtvovanje za druge ima tudi past!

  • Ali smo kaj ob tem pomislili ali se žrtvujemo na pravi način – da z določenim dejanjem zares pomagamo drugim?
  • Ali jim v dobri veri morda celo škodimo?
  • Ali smo se tudi za sebe pripravljeni enako žrtvovati?

Veliko ljudi misli, da plemenito žrtvovanje za druge dosežemo tako, da smo do sebe kruti, neprijazni, mačehovski, ignorantski, nesočutni…

Mislimo, da je narobe, da SMO PRIJAZNI DO SEBE: “Ne, ne, ne, to je vulgarno, da bi mislili nase. To bi pomenilo, da smo egoisti. Treba se je najprej žrtvovati za druge. Ker da bi bili dobri do sebe, si ne zaslužimo. Šele ko se bomo dovolj žrtvoval za druge, bomo (morda) lahko deležni prijaznosti do sebe.”

Ali pa razmišljamo še celo: “Zdaj, ko sem se jaz žrtvoval za druge, zdaj pričakujem, da se drugi enako žrtvujejo zame in oni poskrbijo zame.”

In ker se v praksi to bolj redko zgodi (vsaj ne do mere naših pričakovanj), potem smo jezni in dejansko postanemo lastna žrtev samega sebe. (Krivi pa so seveda nehvaležni drugi.)

Joj, joj, joj, kako zgrešena in bolna logika!!!

Pravilno logiko zelo dobro ponazori vsem poznano navodilo stevardes pred vzletom za ravnanje v morebitnih kriznih situacijah na letalu. Ko sem sama to prvič slišala, sem bila resnično presunjena, šokirana. Ker je bilo popolnoma v nasprotju s tem, kar sem do takrat verjela.

Ja, tako smo bili vzgojeni. In še vedno je ta zavajajoča logika zasidrana v splošnem družbenem prepričanju.

Tisti, ki smo bili bolj ubogljivi in dosledni smo jo pripeljali tako daleč, da smo dosegli njeno samo skrajnost. Soočili smo se z njeno krutostjo, ki nas je skoraj ugnobila. A to je bila hkrati odlična priložnost za učenje. (Seveda kdor je bil pripravljen za to.)

Naučili smo se, da smo brez močnega lastnega centra, popolnoma neuporabni za družbo (vsaj na dolgi rok). No, na kratek rok smo lahko uporabni, a ko se iztrošimo, nas ali družba ali življenje sama zavržeta.

Zato človek pride do tega, da mora nekako vzpostaviti delovanje svojega sistema (telesa in duha), ki bo deloval po vzoru famoznega perpetuum mobile. To pomeni, da se mora energija nekako nenehno obnavljati in krožiti.

Kar lahko poteka le, če je pretok dvosmeren. To omogoča ravnotežje (mislim, da to nekako spada tudi med osnove naše klasične materialistične fizike). RAVNOTEŽJE pa JE KLJUČ ZA ŽIVLJENJE(saj se spomnimo tudi osnov biologije, a ne – no, to je univerzalni zakon/resnica, ki je neuničljiva in tudi zelo nazorno vidna, če smo pozorni in to opazujemo v naravi).

KLJUČ ZA RAVNOTEŽJE pa je ravno MOČAN CENTER(vsi moji kolegi plesalci to še kako zelo dobro vedo, a ne J). Center vsakega vesolja se lahko začne le v jedru dotičnega vesolja. In če je vsak od nas svoje vesolje, mora imeti VSAK OD NAS MOČAN/STABILEN CENTER.

Tega pa dosežemo, da ga najprej prakticiramo in treniramo pri sebi, šele nato se lahko varno nagibamo ven iz svojega centra ter ustvarjamo take in drugačne, lepe, močne povezave in kreacije z drugimi. A vedno znova se moramo kljub temu redno vračati v svoj center in ga negovati/krepiti. To nam omogoča, da se lahko vedno dlje stran od njega nagibamo.

Torej enako velja tudi v družbenem smislu, ko se kot posamezniki vključujemo v družbo in ji prispevamo. DRUŽBA IMA LAHKO KORISTI OD NAS POSAMEZNIKOV le, če VSAK POSAMEZNIK ustrezno POSKRBI ZASE (za svoje zdravje in zadovoljstvo). V tem ni prav nič pregrešnega, to je celo nujno za življenje!

To je popolnoma usklajeno z naravnimi zakoni življenja.

Saj ZA ŽIVLJENJA GRE, kajne?!

 

Vsekakor čim bolj POMAGAJMO DRUG DRUGEMU (v časih, ki so pred nami, bo to še kako pomembno), a da bomo tega zmožni, smo še prej dolžni poskrbeti zase:

  • za lastno uravnoteženost (misli in dejanj),
  • za svoje zdravje (izvajati temeljne znane in preproste stebre za močan imunski sistem),
  • naučimo se sočutja in ljubezni do sebe (do drugih smo lahko sočutni in ljubeznivi le toliko, kolikor smo se naučili biti do sebe),
  • čim bolje spoznavamo sami sebe (svoje zmogljivosti in meje),
  • se naučimo poslušati sebe in komunicirati s svojo intuicijo (ona edina najbolje ve, kaj je za nas dobro),
  • se naučimo samodiscipline in preseganja lastnih omejitev (da se nenehno podajamo ven iz cone udobja)…

Če bi vsak od nas ustrezno naredil to domačo nalogo, potem bi imeli tudi kot družba močan imunski sistem. In potem bi ustrezno poskrbeli za le majhen delež tistih, ki so v nekem trenutku iz kateregakoli začasnega ali trajnega razloga prikrajšani.

 

Ali se strinjaš? Kako se ti spopadaš z vzdrževanjem ravnotežja pri skrbi zase in za druge?

NAPIŠI SPODAJ V KOMENTARJE, kar me bo čisto elektrificiralo 😉 …