Poznam starša, ki sta izgubila svojega najstniškega sina, in sta to prenesla kot najbolj močni osebi, kar jih poznam. Držala sta se, se medsebojno podpirala in s tem rasla. Pred svojo hčero, ki je bila še zelo majhna, nista kazala svojih čustvenih izlivov, temveč sta se umaknila stran, takrat sprostila in prečistila svojo bolečino.

Nedko bi morda rekel, da je treba pred svojimi otroci vsa čustva odkrito pokazati, ker je to del življenja. Ja, če ne gre drugače, seveda, nimamo kaj. To razmišljanje ni mišljeno kot kritika tistim, ki tega ne zmorejo, saj tudi sama ne vem, če bi bila tega sposobna v tistih letih, ko sem to na nek način doživljala skupaj z njima. Je pa to razmišljanje mišljeno kot inspiracija in motivacija za aktiviranje več moči znotraj nas in opolnomočenje.

Kajti meni se je zgodilo, da sem v mladosti izgubila ‘drugo mamo’ – babico, ki mi je v tistem obdobju pogosto nadomeščala mamo, ko je kot samohranilka delala in je ni bilo doma. Zato me je ta izguba osebe, ki je bila v prvih letih mojega življenja skoraj več ob meni kot ostali, prizadela bolj, kot sem si takrat mislila. Poleg tega je svojo mamo s tem izgubila tudi moja mami in je tudi njo to močno prizadelo. In jaz sem posledično spremljala še vse čustvene izlive svoje mame, kar me je še dodatno zaznamovalo.

Pa ji tega ne zamerim niti je ne kritiziram in sem celo ponosna nanjo, ker je sama prišla do te točke, da se je tega zavedela, je bila sposobna sprejeti odgovornost in na ta račun zrasti. Poleg tega je vedno znova pripravljena rasti. (Saj kaj ji pa preostane, če ima mene za hčeko :)). Danes jo razumem, saj vem, kako hudo ji je bilo in ni imela pravih zgledov, ki bi ji pokazali drugo pot.

Prav tako je moja naloga, da razvozljam določene vzorce pri sebi, ki so ali pa niso zapuščina prednikov meni in mojim naslednikom. Ampak sem jaz tisti kreator, ki lahko od tu naprej stvari prekine in jih transformira v moč in zdavo kreiranje.

In sama sem se tega učila ob lekciji omenjenih prijateljev ob njihovi izgubi sina. Kajti dojela sem, da sem sama svojo lekcijo o izgubi babice (ki sem se je mimogrede zavedela zelo pozno), nosila naprej in jo poglabljala. A tega nisem vedela – ko sem vedno znova razlagala svojo zgodbo in se utapljala v občutkih bolečine. Zdelo se mi je, da analiziram in si pojasnjujem, zakaj gre, ter se zdravim, v resnici pa sem le še naprej opravičevala svojo vlogo žrtve, da sem lahko še naprej ostajala v tej bolečini in prepričanjih, da sem žrtev omenjenih okoliščin. In vsakič, ko sem to razlagala, sem to utrjevala in v resnici razlagala sebi.

(Pozor: vedno ko neko svojo zgodbo vedno znova ponavljamo in preigravamo, je dobro pogledati za kaj gre. Sploh za tista življenjska področja, ki nam ne štimajo in nam kdo od bližnjih pove, kako bi lahko to spremenili in naredili bolje. In takrat na polno začnemo opravičevati in zagovarjati svoj prav. Navadno se tu skriva lekcija za nas. A le ko smo sposobni nevtralno sprejeti proti argumet sogovornika in s kritično distanco razmisliti o svojih stališčih.)

Mene je takrat prizemljila ta prijateljica, ki mi je rekla: “Spusti! Anja, spusti to!” Uf, kako mi je pognalo kri v glavo in sem bila jezna. Zdelo se mi je, kot da ne razume moje bolečine in kot da nisem zares slišana, sprejeta. A kdo bi lahko bil boljša oseba kot ona, da mi to reče in da ima ob tem ‘nevidni ščit’, ki jo brani pred mojimi puščicami. Četudi bi mi že padlo na glavo, da bi hotela kakšno puščico v tistem izstreliti vanjo, je ne bi mogla, saj je njena izkušnja ne le sorodna, ampak na nek način tudi dosti hujša.

Na srečo sem takrat rabila le kak dan, da sem sprocesirala ta konflikt v svojem umu (kognitivno disonanco) in nato dojela: “seveda, jaz se še kar vedno znova vračam v to svojo tragično zgodbo, medtem ko je ona svojo sprejela in spustila”. In res, ko enkrat je, je, kar je! In čas naredi svoje. Če stvar na neki točki pustimo, zaceli rano (katerokoli in karkoli je bil njen vzrok). Moramo se le res dobro pogovoriti s sabo in se osredotočiti na učenje, ki ga prinaša. Kar pomeni, da moramo dobro raziskati in si iskreno odgovoriti, kaj nas boli in zakaj. Če v kaj, je treba v to res globoko povrtati. Ker to je edino konstruktivno vrtanje.

In bolj pogumno kot na tak način zavrtamo v ozadje (ali bolj kot jo polijemo z razkužilom), hitrejše se rana zaceli. Krajši čas žalovanja potrebujemo (beri: več časa v življenju, ki nam ga je še ostalo, ohranimo za doživljenje lepših stvari).

In ker ima življenje res čuden smisel za humor, mi je takrat, ko sem nekega dne objokovala izgubo sina od omenjenih prijateljev (v smislu: pa zakaj ravno on, in ravno njima, tako zlatima osebama, pa tudi on je bil tako čudovita dušica…), vesolje priskrbelo eno simpatično naključje – na ekranu se mi je prikazal citat: “Rana se ne zaceli, če koplješ po njej.” Včasih je določene stvari treba na neki točki pustiti, da se zacelijo ali da jih trava prerase. Na nas pa je, da pogledamo, česa nas ta izkušnja uči. Kakšen smisel lahko potegnemo iz nje. Na tem temelju pa potem ‘posadimo’ nekaj novega, lepšega.

Zato pride čas, ko se posvetimo v novo, lepše, opolnomočujoče. In s tem pride čas novega učenja. Osvajanja znanj in izkušenj, ki jih za to novo potrebujemo. Saj, če je novo, potem še nimamo vseh znanj in izkušenj.

In krovna lekcija vseh teh težkih izkušenj, ki jih imamo, je, da nam služijo kot gnojilo za rast čudovite lepe kreacije.

To pomeni, da namen gnoja in sranja ni, da smo face, ker vedno znova upamo kopati po njem, ampak, da ga znamo uporabiti za stvaritev in preobrazbo v lepoto. Zato mora biti naš fokus usmerjen na lepoto. Dokler sem se sama vedno znova ustavljala pri ‘gnojenju’ (ko sem ponavljala ‘svetu’ svojo tragično zgodbo), sem se še vedno držala na mestu. Naprej sem se začela premikati, ko sem v svoj fokus dala nove vizije.

DOBRO JE POSLUŠATI SVOJO NOTRANJO ZGODBO – ALI GOVORI ŽRTEV ALI KREATOR?

Fotografija: Unsplash