Ti je tole znano…

Nedelja (konec dopusta ali boniške) je, ti pa si že nervoz-en/na, ker veš, da se bliža delovnik in čas za ponovne zoprne zahtevne komunikacije. V službi si pod ogromnim stresom, ker nikoli ne veš, kdaj se bo naš-la/el tež-ak/ka sodelav- ec/ka, ki ti bo s svojimi idejami zagrenila dan. Ko se vračaš domov, razmišljaš o vseh krivicah in o tem, kako grozni so postali ljudje, saj vsi pritiskajo preko tvojih meja in zahtevajo vedno več. Po napornem dnevu izmenjaš nekaj besed s partner-jem/ko in v trenutku se znajdeta v prepiru in obtoževanju drug drugega, ker (že spet) ni ravnal/a v skladu s pričakovanji in ker ne razume tvoje zahtevne situacije.

Večeri se že, ko ugotoviš, da je otrok že ves dan prilepljen na zaslon in ni odnesel smeti, naredil naloge, pospravil za sabo, še kar ni stuširan in pripravljen za spanje… In v naslednjem trenutku se zaveš, da se na očitke odzove zadirčno in že kričita drug na drugega, dokler ne odvihra v sobo in zaloputne z vrati za sabo. Spomniš se, da imaš še toliko stvari za narediti, ker si zaradi vseh prepirov v totalnem zaostanku z vsem, a nimaš več energije za nič.

Kakšen čas zase, za telovadbo, meditacijo, zdrave obroke. Vse kar rabiš je, da si nekoliko olajšaš dušo, zato pokličeš prijateljico ali se še sam/a “parkiraš” pred enega od zaslonov. Na družbenem omrežju bentiš in se zapletaš v konfliktne diskusije, ki te samo še dodatno jezijo in dvignejo na obrate. Pred spanjem se ti pozno v noč po glavi motajo odprte in nedokončane obveznosti, za katereti je na račun prepirov zmanjkalo časa.