Na začetku hipnoze sem bila v pričakovanju in polna upanja, da bom rešila določeno težavo. Ker sem v zadnjih letih obiskala že kar nekaj terapij, ki so v večini reševale površinske zadeve, sem že nekaj časa čutila, da se vrtim v začaranem krogu in ne morem v globino, v srž mojih težav.
Anja mi je rekla, da bom s te terapije odšla nasmejana (»Cilj je, da na koncu te terapije stopiš skozi ta vrata nasmejana in da rešiš svojo težavo.«). Sicer sem se vljudnostno nasmejala, ampak sem si mislila, da se to pa prav zares ne bo zgodilo.
Med terapijo mi je Anja postavljala različna vprašanja in me vodila. Na začetku sem dokaj hitro in lahkotno odgovarjala in mi je bilo všeč, da sem lahko vse pojasnila, nato pa sem imela vse bolj občutek, da postajajo vprašanja zahtevnejša in na neki točki sem se počutila ‘stisnjena v kot’. Takrat bi najraje vstala in odšla, ampak ker je na drugi strani mene vendarle sedela Anja, sem se potrudila in ostala. V tistem trenutku nisem čisto zares dojela, da se je ravno takrat zgodil zares globok preboj. Po tem trenutku obupa in res težkih občutkov sem začutila nekakšno praznino, zaprla oči, okoli zgornjega dela glave sem čutila nekakšno migotanje in zelo močne energije, v telesu pa praznino in energijo, ki se je nekako nalagala od tal pa vse do vrha mojega telesa.
Anja me je ves čas vodila zelo odločno, kar malček strogo, pa vendar zelo nežno. Na točki preloma me je potisnila naprej in me takoj opogumila, da mi gre dobro…
In… na koncu sem dejansko čutila ogromno hvaležnosti in skozi vrata sem zares odšla nasmejana.