Če se kot empat sprašuješ od kje ljudem ideja, da je empatija supermoč, saj jo ti čutiš prej kot prekletstvo, je ta prispevek zate!
Pretiran čut za druge večina empatov doživlja kot breme in ne kot neko blazno korist.
Zelo dobro vem, kako se počutiš, ker sem bila sama tudi nekoč na istem.
A iz prve roke lahko rečem, da empatija dejansko postane supermoč, ko jo sparimo s strategijo in nekaj močnimi tehnikami za samoregulacijo.
Danes z lahkoto poslušam težave ljudi, čutim vso njihovo žalost, strah, nemoč, obup, jezo, a hkrati ne potonem z njmi. Ampak z lahkoto ostajam izven teh čustev.
V nadaljevanju bom predstavila nekaj mojih strategij, kako sem prišla do tega. Čeprav sem večino svojega življenja prevzemala nase vsa težka čustva drugih ljudi. In kot bo ironično slišat to, kar bom zdaj rekla: takrat sem namreč celo verjela, da jim s tem pomagam.
Ok, še prej pa razčistimo, v čem je finta, da nekateri o empatiji pojejo hvalospeve, medtem kot empatom povzroča toliko težav.
Če se vrnemo h koreninam – je empatija po definiciji sposobnost, da močneje čutimo čustva drugih in se z njimi globje povežemo.
A ne glede na popularno prepričanje – empatija ni rezervirana za izbrane in posebne posameznike, saj ima čisto vsak to sposobnost čutenja. Tako kot sposobnost vohanja ali petja ni le domena izbrancev.
Vsi imamo to lastnost, seveda pa je različno razvita pri različnih ljudeh. Podobno kKot pri petju ali drugih sposobnostih.
Nevroznanstveniki pravijo, da so za vse to ‘krivi’ naši zrcalni nevroni, s katerimi smo ožičeni ali oživčeni vsi ljudje (in tudi živali). Zato se lahko naš živčni sistem uglasi z živčnim sistemom drugih ljudi. Celo do te mere, da se tudi naš srčni utrip sinhronizira z njihovim.
Nevroznanstvene raziskave potrjujejo, da ko nekoga v naši bližini nekaj boli, lahko dejansko tudi sami čutimo njihovo bolečino.
Tako da čustva drugih lahko dobesedno ugrabijo naša čustva, če smo odprti za to. Ali še bolje rečeno, če si dovolimo. Ker lahko si tudi ne.
Tako da, dobro je imetih v mislih, da težave ne predstavlja sama moč razvitosti empatije, ampak to, da nimamo vzpostavljenih jasnih mej med sabo in drugimi ljudmi.
Ali da nimamo ustrezno razvitih mehanizmov za reguliranje lastnih čustev.
To je odgovor, zakaj empatični ljudje pogosto to svojo lastnost dojemajo kot šibkost.
Nenazadnje jim lahko povzroča kup različnih težav, kot so:
Travma – glavni krivec za toksično empatičnost
Empatičnost pogosto postane toksična pri ljudeh, ki so v mladosti doživeli travmo ali živeli v zelo nepredvidljivem okolju.
Takšna izkušnja oslabi zmožnost samoobrambe. In sproži pretirano prilagajanje drugim, saj ustvarja iluzijo varnosti.
Travma lahko v nekaterih primerih škodljivo vpliva tudi na občutek za lastno vrednost in samozavest, kar zelo empatično osebo še dodatno ovira pri samozaščiti.
Nenazadnje pa travmatična izkušnja iz mladosti napeto stanje dojame kot domače, zato oseba še bolj privlači v svoje življenje izkušnje, ki to vedno znova ustvarjajo. Čeprav morda hkrati razumsko tega noče.
Sama zato čutim močno poslanstvo opolnomočati empatične in hipersenzitivne osebe, saj gre večinoma za zelo srčne in sočutne ljudi z močnim potencialom, da pomagajo naprej drugim.
Namreč osebe, ki so izkusile travmatične dogodke, lahko močneje sočustvujejo z drugimi, ki so doživeli podobne travmatične izkušnje. To krepi občutek razumevanja in povezanosti v družbi.
Ljudje s težkimi izkušnjami so pogosto bolj zreli in imajo bolj razvit čut za pomoč drugim.
A ta svoj dar lahko izkoristijo in delijo z drugim šele, ko najprej poskrbijo zase.
Konstruktivna empatija temelj za čustveno inteligenco
Empatija postane konstruktiven temeljni element čustvene inteligence šele, ko se naučimo prevzeti nadzor nad svojimi čustvi. Namesto, da ostaja gola sposobnost močnega doživljanja čustev drugih.
Pa poglejmo, kako lahko empatijo uporabimo konstruktivno in zdravo.
Kako se lahko zaščitimo, da nam bo empatija pomagala:
Preden se lotimo teh uporabnih strategij pa se naroči na tale kanal, če ti je vsebina zanimiva. Klikni pa še na zvonček, da te obvesti, ko objavim podobne vsebine.
No pa začnimo s 1. strategiijo:
Sama lahko rečem, da sem večji del življenja kot najhujšo stvar doživljala – gledati druge, kako trpijo. Dosti lažje mi je bilo prenašati svojo bolečino.
Pogosto se nam zdi, da ljudem s tem, ko vzamemo njihovo bolečino nase, pomagamo.
Marsikdo lahko začuti celo krivdo, če bi si drznil ostati hladen ob trpljenju drugih.
Zdi se nam, da ni prav, če bi bili sami v dobrih občutkih, če drugi niso. (No, seveda je v določenih situacijah potrebno nekaj taktnosti glede vedenja, da ne bo pomote!)
A dejstvo je, da s prevzemanjem težkih čustev nase, v resnici ne delamo nič dobrega.
Nismo boljši ljudje, če tudi sami potonemo v žalosti, strahu, jezi drugega…
Ravno nasprotno.
V takšnem stanju sploh nismo v pomoč. Kajti ljudje, ki se soočajo z nevšečnostmi, ne rabijo nekoga, ki bo z njimi pristal na dnu (čustveno, seveda).
Ampak rabijo nekoga, ki jih bo znal dvignit, in jim pokazat luč na koncu tunela, optimizem, upanje.
Nič ni narobe, če zaznavamo občutke ljudi v okolici. Vprašanje je, kaj z njimi naredimo.
Nekateri se ‘izklopijo’. Morda zato, ker so se že naučili, da jim srkanje drugih negativnih čustev škoduje. Morda pa je to edino, kar znajo, da se zaščitijo.
Nekateri trpijo z ostalimi. Ker ne znajo drugače. Predvsem ker ne znajo zaščiti svojega organizma. Pogosto tudi mislijo, da s tem pomagajo.
A kot rečeno, v tako slabem stanju težko zares pomagamo.
Lepo je in nujno je, da si ljudje pomagamo med sabo. To je nenazadnje res lep, izpolnjujoč občutek.
A paradoksalno kot je: lahko drugim pomagamo šele, ko znamo najprej pomagati sebi, da se ustrezno zaščitimo. S tem, da poskrbimo, da smo v dobri energiji, v svoji moči, v občutkih upanja, vere, zaupanja v dobro.
Meni je to spoznanje najbolj pomagalo in me opolnomočilo. Ker zelo rada pomagam ljudem. Ko sem to dojela, sem postala še bolj v pomoč – tako zasebno prijateljem kot profesionalno mojim strankam na hipnoterapijah.
Na ta račun imam še več energije, ki jo lahko namenim v dobrobit dugim ljudem.
Za začetek je koristno, da se treniramo v čutenju svoje notranjosti. Kakšno je stanje znotraj mojega telesa. So kje kakšne napetosti.
Svoj temostat redno preverjamo, ko smo sami in zaznamo v sebi različne spremembe. Če začutimo, da smo veseli, preverimo, kako se to čuti znotraj našega telesa. Enako za druge občutke: jezo, žalost, ljubosumje, strah…
S tem bomo ozavestili svoj notranji energijski prostor. Dobro se ga navadimo čutiti, ko smo sami. In ozavestimo, da je to naša baza. Njen šef smo mi. Zato se lahko naučimo vplivati nanjo in jo zaščititi pred vplivom drugih.
Ko pa smo v družbi in začutimo, da se nekaj dogaja v nas, da se ne počutimo več sproščeno ali dobro, dogajanje takoj preverimo z vprašanjem:
“Ali je ta občutek moj ali od nekoga drugega?”
To bomo najlažje vedeli, če bomo na brzino preleteli situacijo in kaj se je zgodilo, da je sprožilo ta naš odziv.
Morda nam je sogovornik opisoval svoje neprijetno doživljanje, ki nas je potegnilo v njegov čustveni vrtinec. Potem je jasno, da je to njegov občutek, ki smo ga spustili vase.
Če to ugotovimo, lahko takoj aktiviramo obrambo.
Ta se aktivira že s samim zavedanjem, ki je posledica revizije stanja.
Dodatno se distanciramo tudi s spodbudnim samogovorom, ko se opomnemo, da je to njegova izkušnja in da mu ne pomagamo, če potonemo z njim.
Pomaga tudi, da si v svoji predstavi ali domišljiji ustvarimo metaforičen ščit, ki nas obdaja. Jaz si predstavljam kot da je okoli mene še neko polje, ki je še del moje energije. In na robu tega polja je meja, ki me ločuje z zunanjo okolico in drugimi energijami.
Včasih pa si v meditaciji ali hipnozi predstavljam, kot da sem v nekakšni kapsuli ali balonu, ki jo še dodatno krepim kot moj varen prostor.
Nekateri si predstavljajo tudi steklen ali jeklen predmet (kroglo, piramido, kocko, ograjo…). Morda imajo ti objekti posebno lastnost, da se energije drugih odbijajo, če vklopimo to lastnost.
A to je čisto stvar domišljije posameznika, zato je najbolje, da vsak najde predstavo, ki mu najbolj ustreza. Važno je, da se počutimo varni in zaščiteni.
Sama sem dolgo časa trmarila, češ, da kako lahko rečem, da nek občutek ni moj, saj če v meni določena zgodba aktivira nek naboj, potem je seveda tudi moje.
Delno se še vedno strinjam s tem. Vseeno pa so stvari, ki pač sprožijo žalost v nas, tudi če smo še tako podelali in razčistitli svoje sorodne aktivnosti iz preteklosti (zrcalni nevroni na delu). Zato sta zaščita in ločevanje moje zgodbe in zgodbe drugih potrebna in pomembna.
Če pa imamo voljo in energijo, pa seveda lahko izkoristimo to priložnost, da pogledamo sprožilce naših bolečih točk. Namreč ko vidimo sorodne izzive pri drugih ljudeh, jih pogosto lažje predelamo tudi pri sebi.
To pomeni, da si lahko tudi vnaprej zastavimo svoj cilj, kako želimo uporabljati in upravljati svoje občutke.
Sama sem namreč do mojega preboja delovala brez premisleka. Po filingu, pač. 🙂
Kar je bil očiten znak, da posluh in občutek zase sem imela. Pa za druge tudi.
Težava je bila, da nisem imela poguma ali strategije, kako bi se zavzela za svoje cilje. Saj sem druge postavila na prvo mesto, ker so se mi smilili, če so bili v težavah ali če so pač rabili mojo pomoč.
Zdelo se mi je lažje in bolj prav, da tako naredim.
A na koncu sem se sama slabo počutila in ni ostalo dovolj časa zame. Pa tudi na druge sem pogosto postala jezna, če so se želeli potožiti, saj sem vedela, kam bo to zopet peljalo. Zato sem bila vedno manj na voljo tudi za druge.
Zato me je včasih zelo, zelo jezilo, ko je kdo rekel, da ni prav, da poskrbimo zase. In da moramo biti na voljo drugim.
A ravno pri empatih se pokaže kako paradoksalno je in hkrati ključno, da dajo sebe na prvo mesto. In posledično jim ravno to najbolj izboljša odnose z drugimi.
A da bi to dosegli, je potrebno delovati strateško. Z vnaprejšnjim načrtom. Saj po občutku je večja nevarnost, da bomo padli v dosedanje tirnice.
Dobro je vedeti, kaj lahko pričakujemo od določenih ljudi, situacij, dogodkov. In se vnaprej pripravimo. Naredimo načrt.
Koliko časa bomo tam. Imejmo pripravljene argumente za odhod ali za postavljanje mej. Lahko si naredimo tudi načrt pavz.
In lahko tudi zvizualiziramo načrt.
Nato pa se ga držimo!
V to kategorijo lahko sodi tudi omejitev in načrtovanje surfanja po družbenih omrežjih ali dnevnih novicah.
Da lahko sami prevzamemo nadzor nad svojimi občutki, je prvi korak, da jih prepoznamo in sprejmemo. Ja, tudi, če nam niso všeč. To pomeni tudi, če čutimo jezo, ljubosumje, razočarjanje, jezo, strah…
To naredimo podobno kot smo delali pri ozaveščanju svojega telesa od znotraj oz. notranje občutenje.
Podobno tudi zdaj s pozornostjo preskeniramo svoje telo in lociramo, kje v katerm delu telesa najmočneje čutimo nek občutek. Nekaj časa ostanemo z njim. Ga čutimo, spremljamo. Če ga ‘zgubimo’ iz fokusa, se vrnemo nazaj. Opazujemo, kaj se dogaja: ali se premika, potuje, ali ostaja na istem mestu, se krepi, zmanjšuje.
Nato občutek povežemo z zavestnim, logičnim delom uma. To naredimo tako, da ga poimenujemo. Za kateri občutek gre? Ali imamo opravka s kombinacijo občutkov – katerimi? Kaj jih je povzročilo?
Z ubesedenjem občutkov razvijemo večjo jasnost, sposobnosti ozaveščanja in sprejemanja svojih občutkov, boljšega upravljanja z njimi in razmejevanja svojih in tujih občutkov.
Prinese pa tudi ravnotežje, saj s tem uskladimo in povežemo obe možganski polovici.
Pomaga pa nam, da najdemo nekaj dobrega v tem, kar doživljamo. Tako da na koncu zgodbo obrnemo spodbudno. Tudi če smo naredili kaj, na kar nismo ponosni ali da imamo lastnost, ki je ne maramo. Pravi uspeh in preporod se zgodita, ko to preoblikujemo. Kar pa se vedno začne s sprejetjem, vzljubljenjem, z novim pogledom (razlago) na to.
Občutki so energija v gibanju. In na njih lahko tudi vplivamo s fokusom na misel, ki spodbudi boljši občutek!
To pa nam prinese še eno veliko prednost – postanemo boljši v sprejemanju in spodbujanju izražanja drugih, ki ni nujno usklajeno z našim. Saj zmoremo ob tem opazovati svoje reakcije in jim preprosto pustiti, da odplujejo mimo, ne da bi čutili potrebo, da se ob njih zahakljamo. Saj si lahko preprosto mislimo: “Vsi smo drugačni in vsak sam zase najbolj ve, kaj mu ustreza.”
S prejšnjimi strategijami smo sicer že nastavili temelje za obvladovanje in spreminjanje svojih občutkov. Pri tem je najbolj pomembno, da čim prej ozavestimo, da nas je neko čustvo začelo vleči v svoj vrtinec.
To pomeni, da moramo zaznati svoje občutke in misli. Ob tem se spomnimo, da je naše čustveno stanje popolnoma naša lastna odgovornost.
Dobro pa je, da se zavedamo, da imajo sprožena čustva vedno nek namen. Zahtevo po določeni potrebni akciji. Zato najprej preverimo kaj je ta motivacija in premislimo, katera je najbolj primerna aktivnost, ki naj sledi, ko bomo spremenili stanje.
Ker se vsako čustveno stanje odraža tudi na telesni drži, lahko to izkoristimo, da spremenimo telesno pozicijo. Kar je tudi znanstveno dokazano. Tako lahko od zunaj ‘vdremo’ v čustveno stanje in ga ‘razbijemo’.
To naredimo, da preprosto spremenimo telesno pozicijo in držo – se postavimo bolj pokončno. Ali spremenimo obrazno gestikulacijo – se nasmejemo. Ali spremenimo tempo dihanja – začnemo dihati počasneje in poglobljeno…
Nato preverimo še naše čustveno stanje in ga označimo ter zaznamo stopnjo intenzivnosti. Lahko si pomagamo tudi s čustvenim spominom, da prikličemo v spomin želena čustva. Tako da pomislimo na nekaj prijetnega.
Našo neprijetno čustveno reakcijo pa vedno spremlja tudi naš notranji monolog. Zato lahko počutje spremenimo tudi tako, da si povemo bolj spodbudno interpretacijo situacije.
Če pa smo že zelo globoko zabredli v negativno razmišljanje in v neprijetno počutje, pa je odlična možnost, da to presekamo. Tako, da čim bolj udarno prekinemo vzorec in naredimo nekaj nepričakovanega.
Nov dražljaj na možgane deluje kot nekakšen šok ali zmeda. Nam pa to omogoča, da pridobimo nadzor v svoje roke.
To dosežemo z vzklikom ali besedo ali stavkom, ki je čisto izven konteksta. Lahko pa preprosto sunkovito vstanemo in zamenjamo držo.
Počutje pa lahko spremenimo tudi s pomočjo vizualizacije. Tako da si predstavljamo nekaj spodbudnega. Lahko si predstavljamo kako se je določena situacija, ki nas čaka v prihodnje in nas skrbi, odvila idealno za nas. Lahko pa si vizualiziramo tudi nek prijeten spomin ali osebo, ki nas navdaja z veseljem.
Za čim bolj uspešno zagotavljanje pozitivnega čustvenega stanja pa je pomembno, da redno skrbimo tudi za polnjenje naše zaloge energije. Pa naj bo to s počitkom, meditacijo, sprehodom, hobijem. Skratka, da si vzamemo čas zase, v katerem uživamo in nam omogoči, da zaslišimo svoje misli.
Čustveno stabilnost in moč pa krepimo tudi tako, da čim bolj postopno doziramo vse več situacij, ki nam vzbujajo neprijetna čustva, a so hkrati tudi pomembne za doseganje naših ciljev.
Kajti tudi v obvladovanju neprijetnih čustev (zaradi neprijetnih situacij) se okrepimo tudi tako, da se čim večkrat soočamo s situacijami, ki nam jih sprožajo, namesto, da se jim izogibamo.
Življenje je namreč proces, ki zahteva nenehno igranje z našimi občutki.
In še zadnja zelo pomembna strategija, ki jo bomo danes omenili:
Zdaj vemo, da postavljanje meja ni sebično, ampak nujno za ohranjanje dobrega počutja in zdravja. Prinese nam tudi bolj zdrave odnose in poveča našo zmožnost, da smo lahko v pomoč drugim.
A za začetek je pomembno, da najprej spoznamo in ozavestimo svoje potrebe. Razmislimo, kaj nam je v odnosih sprejemljivo, kje so naše meje in kaj potrebujemo za svoje dobro počutje. Spoznamo pa se tudi s svojimi šibkimi in močnimi platmi.
Nato pa razmislimo, kako lahko svoje šibke točke čim bolj zaščitimo. Katerim situacijam si lahko privoščimo izogniti? Pred katerimi ljudmi se moramo še posebej zaščititi?
Nato pa začnemo trenirati besedo NE. Sicer smo lahko pri tem kreativni in lahko najdemo različne načine, kako to skomuniciramo. Tudi tako, da sploh ne uporabimo direktno besede NE.
Postavljanje meja ne pomeni, da moramo biti nevljudni ali sovražni. Lahko smo čistoprijazni, a hkrati pa odločni v postavljanju svoje meje.
Pomembno je le, da vztrajamo pri svoji meji, ko smo jo enkrat postavili. Doslednost je ključnega pomena pri učinkovitem vzpostavljanju meja.
To pa nas bo hkrati utrdilo, da bomo tudi sami bolje znali sprejemati meje drugih. Kar zna biti tudi občutljiva točka pri empatih.
Ponudilo pa nam bo tudi možnost, da zgradimo enakopravno upoštevanje meja z našimi bližnjimi. Kajti zdravi odnosi temeljijo na postavljanju in upoštevanju meja z ene in druge strani.
Kar nas bo osvobodilo čustvenih pijavk ali toksičnih ljudi.
No to je bilo 6 strategij za samopomoč, ki spremenijo preklestvo empatije v dejansko super moč.
Če pa pri tem potrebuješ pomoč, se lahko obrneš tudi na pomoč terapevta ali mentorja. Če želiš pohitriti proces s hipnoterapijo, me lahko kontaktiraš in se dogovoriva. Moje kontakte najdeš tukaj.
Če ti je bila vsebina všeč, bom vesela tvoje povratne informacije, všečka ali deljenja videa naprej, da bo v pomoč še komu.
Jaz sem Anja, pa se vidiva v drugem videu!
Adijo za zdaj!
ŽELIŠI PRISPEVEK RAJE POGLEDATI
