Si že kdaj povedal/a, kako se počutiš, pa se je pogovor še bolj zapletel?
Veliko ljudi misli, da je čustvena iskrenost vedno prava pot, a v praksi pogosto povzroči ravno nasprotno:
Še posebej pa je v pogovoru lahko problematičen stavek ‘počutim se napadeno‘ (pa čeprav je izrečen z najboljšimi nameni).
Na prvi pogled se zdi, da stavek ‘počutim se napadeno’ zveni odgovorno in zrelo, saj ne obtožuje drugega, ampak govori o nas. In prav zato veliko ljudi misli, da s tem, ko ga uporabijo, pokažejo, da znajo izražati svoja čustva strpno in brez napada. To pa zato, ker smo bili naučeni, da je vedno bolje govoriti o sebi kot s prstom kazati na drugega.
A stavek v praksi pogosto ne prinese tega, kar od njega pričakujemo, saj kljub temu sproži obrambo in napetost.
Kako je to mogoče oz. zakaj?
Problem je, da večina ljudi ne razume, kdaj in v kakšnem kontekstu ta stavek sploh deluje.
In sicer deluje predvsem v odnosih, kjer obstaja določena stopnja samoobvladovanja sogovornikov, varnosti in pripravljenosti za poslušanje. To pomeni v trenutkih, ko je sogovornik umirjen, odprt in sposoben zaznati odtenek med tem, kar govorimo, in tem, kar sliši.
V napetih situacijah pa se realnost spremeni. Saj jezna ali obrambna oseba ne zmore več razbrati, ali govoriš o sebi ali o njej. Ampak sliši predvsem napad in grožnjo. Zato stavek ‘počutim se napadeno’, ki je na ravni jezika sicer res obrnjen k nam, na ravni doživljanja sogovornika pogosto zveni kot: »Ti me napadaš.«Kar premakne fokus in energijo v obrambo.
Čeprav ljudje ta stavek pogosto uporabljajo tudi zato, ker želijo biti boljši. Ne želijo napadati ali prizadeti drugega. Ampak je v njih iskrena želja po zreli komunikaciji, kar je vredno spoštovanja. Vseeno pa se ob tem pogosto v ozadju tiho skriva pričakovanje: da bi druga oseba, ko bi slišala njihovo ranljivost, postala mehkejša.
A to se lahko zgodi le, če ima druga oseba zmožnost za to, da v dotični situaciji lahko sprejme naše čustvo.Če je nima, ranljivost kljub temu ne bo odprla prostora, ampak ga bo zaprla, sprožila nelagodje, obrambo ali celo napad.
Tukaj se pokaže ena najbolj pomembnih razlik v komunikaciji, ki je večina ljudi ne pozna: razlika med relacijsko in vplivno komunikacijo. (Kar sem podrobneje razložila TUKAJ)
Stavek ‘počutim se napadeno’ je relacijski. Namenjen je poglabljanju odnosa, ustvarjanju razumevanja, deljenju notranjega sveta. Toda relacijska komunikacija potrebuje prostor, da je bližina sploh mogoča.
Kadar pa ta prostor ne obstaja, ker ni varnosti ali pripravljenosti za poslušanje, isti stavek ne deluje več kot most do povezave, ampak kot sprožilec za obrambo.
V takih trenutkih potrebujemo najprej regulacijo odnosa, jasno pozicioniranje sebe in šele nato (če je smiselno) razkritje čustva. Večina ljudi pa ravno najprej pove, kako se počutijo, v upanju, da bo to rešilo situacijo, in prav s tem izgubijo vpliv.
Kar pomeni le, da čustva sama po sebi niso strategija do globokega stika. Ampak je vplivna komunikacija tista, ki poskrbi, da naša čustvena resnica sploh pride do drugega. Zato je pomembno, da prepoznamo, kdaj čustva lahko povezujejo, kdaj pa nas še dodatno oddaljujejo.
V TEM VIDEU IZVEŠ:
POGLEJ VIDEO
