Večina ljudi začne razmišljati o svojem umu šele takrat, ko ta postane glasen. Ko se misli ne ustavijo, ko je prisotna napetost, zmanjka fokusa ali notranjega miru. In potem iščejo rešitve, tehnike, odgovore, načine, kako ‘utišati glavo’.
Ampak resnica je podobna kot pri telesu, da se um ne ‘pokvari’ čez noč.
Preobremenjen postane počasi. Zaradi načina razmišljanja, odnosa do sebe, okolja, v katerem živimo, in navad, ki jih vsak dan ponavljamo.
Miren um ni nekaj, kar enkrat za vselej dosežemo, ampak je naložba, v katero moramo vsak dan vlagati.
Največji problem je, da večina ljudi verjame vsaki misli, ki se pojavi.
Zato je največji premij, kar se ga lahko naučiš, da začneš misli opazovati, namesto da jih avtomatsko sprejmeš kot resnico. S tem nastane prostor, med mislijo in izbiro. Kar pa prinese neizmerno svobodo.
Potem se misel iz ukaza preobrazi v signal, ki pride in gre.
To lahko treniraš skozi zelo preprosto vsakodnevno prakso: nekaj minut na dan samo sediš in opazuješ, kaj se pojavi(brez popravljanja, analiziranja). Samo opazuješ.
Možgani so plastični. Dobesedno se spreminjajo glede na to, kaj vsak dan ponavljamo.
Če treniraš kritiko, boš postal bolj kritičen. Če treniraš hvaležnost, boš začel opažati več dobrega.
Pri tem ne gre za “pozitivno razmišljanje”, ampak za trening možganov.
Zelo preprosta navada, ki ti lahko izboljša življenje je, da vsak dan zapišeš tri stvari, ki so ti šle dobro. S tem dobesedno treniraš svoj um, kam naj usmerja pozornost.
Velik del mentalnega nemira sploh ne prihaja iz glave, ampak se skriva v telesu.
Če si neprespan, pod stresom, če telo nima osnovnih hranil, bo tudi um nemiren. Zato je umirjen um zelo pogosto posledica dobro preskrbljenega telesa.
To rešimo zelo preprosto: da poskrbimo za spanje, prehrano, maščobe za možgane (omega-3), magnezij za živčni sistem. To je temelj, na katerem se uredi ostalo.
Veliko ljudi poskuša čustva potlačiti. Ampak s tem čustva ne izginejo, samo postanejo glasnejša.
Vsako čustvo ima svoj namen. Strah kaže na večjo potrebo po varnosti. Jeza pogosto pokaže, da so bile prestopljene meje oz. niso bile zadovoljene naše potrebe.
Čustva lahko reguliramo na zelo nepričakovan nači: tako da čustvo poimenujemo, v stilu: čutim jezo, čutim strah. S tem aktiviramo del, ki omogoča regulacijo in nekaj v možganih se zares umiri, ko dobimo razumevanje in gremo na ta način ven iz avtomatizirane reakcije.
Zob ne umivamo le enkrat na teden. Zakaj bi potem um čistil samo, ko je že preobremenjen?
Misli se nabirajo, prav tako obremenitve. Če jih ne sprostimo, ostanejo v sistemu.
Zelo učinkovita praksa je najbolj preprost mentalni reset: zvečer vzemi papir in napiši vse, kar ti hodi po glavi (brez strukture). Samo da daš ven iz svojega sistema.
Sprehod v naravo je prav tako odlična regulacija. Saj v naravi živčni sistem preklopi iz stanja ‘boj ali beg’ v stanje umiritve. Kortizol se zmanjša in dihanje se upočasni.
Zato ni naključje, da se ljudje po sprehodu počutijo bolje.
In trening je znan: dovolj je 20-minutni sprehod, brez cilja, samo opazovanje zvokov, svetlobe, gibanja…
Če je um ves čas usmerjen samo v rezultate, začne stagnirati. Radovednost pa odpira nove povezave. Dobesedno ustvarja nove nevronske poti.
Ni treba veliko. Dovolj je učenje nove veščine, kot je risanje, igranje instrumenta, reševanje ugank…
Podajmo se v neko novo aktivnost ali hobi, ki nas veseli, in kjer ni potrebe po učinkovitosti, ampak se poveča naša prisotnost v trenutku.
Danes je največji problem preobremenjenost z informacijami. Možgani nimajo časa, da predelajo, kar so že dobili. Zato je tišina postala nujna.
Veliko ljudi to dojema kot izgubo časa, a to je pomemben del, kjer se zgodi integracija ali prebavljanje zaužitih informacij.
Zato to treniramo, da vsak dan vsaj 30 minut preživimo brez ekrana, brez inputa, samo naša prisotnost v prostoru.
Največji stres pogosto ne prihaja od zunaj, ampak iz odnosa do sebe. Samokritika ustvarja konstantno napetost v živčnem sistemu.
To treniramo v situacijah, ko se nam nekaj ne izide, da se takrat ustavim in si postavimo preprosto vprašanje: kaj bi rekel prijatelju v tej situaciji? In potem to rečemo sebi. S tem se najbolje samoreguliramo.
Človek ni narejen za izolacijo. Kakovostni odnosi niso samo super teoretična ideja, ampak so biološka potreba.
Dober pogovor, občutek varnosti, povezanost neposredno vplivajo na naš živčni sistem.
Zato je ena najboljših stvari, ki jo lahko naredimo za svoj um, zelo preprosta:
vsak teden si zagotovimo en iskren pogovor z osebo, ob kateri smo lahko to, kar smo.
Mini biohack za zdrav um
Če bi moral vse navedene potrebe skrčiti na minimum, bi bil recept sledeči:
Um ni nekaj, kar moramo popraviti, ampak se ga moramo naučiti pravilno uporabljati in skrbeti zanj. A kot smo videli, se to začne z majhnimi stvarmi, ki jih rabimo le redno ponavljati vsak dan.
Naslovna fotografija: Pexels
