aperture vintage, unsplash

SE JE ZNANOST SPREMENILA V VERO?

ZNANSTVENI MATERIALIZEM – STARA PREPRIČANJA, KI OMEJUJEJO SODOBNO ZNANOST

Če smo v nekaj prepričani, pomeni, da v to verjamemo. In verjamemo lahko v znanost ali v katerokoli vero. V obeh primerih gre za verovanje. Nasprotni pol verovanju pa je, da držimo kritično distanco do vseh informacij, ki prihajajo iz zunanjega sveta, in se po možnosti naslanjamo tudi na lastno notranjo intuicijo, kot to počnejo vsi veliki znanstveniki in izumitelji, ki so vir, na katerih je izgrajenih večina naših temeljnih prepričanj.

 

Biolog dr. Rupert Sheldrake in avtor več kot 80 znanstvenih člankov in 10 knjig ugotavlja, da je na področju znanosti prišlo do konflikta med znanostjo kot metodo raziskovanja, ki temelji na razumu, dokazih, hipotezah in kolektivnemu raziskovanju, ter znanostjo kot sistemom prepričanj ali svetovnim nazorom. Ta slednji vidik je začel omejevati in zavirati raziskovanje, ki je osnovna narava in gonilo znanstvenih prizadevanj.

 

Do poznega 19. stoletja se je znanost izvajala v sklopu sistema prepričanj, ki ga lahko poimenujemo filozofski ali znanstveni materializem. Že nekaj časa pa se v znanstvenih krogih dogaja znanstvena regeneracija.

 

Star privzeti pogled na svet sestavlja 10 dogm ali predpostavk znanosti, na katerih temeljijo prepričanja večine izobraženih ljudi po vsem svetu, saj na teh pogledih/prepričanjih slonijo: ves ‘uradni’ izobraževalni sistem, nacionalni zdravstveni sistemi, ‘uradne’ zdravstvene raziskave ter vladna delovanja in programi:

  1. Narava je mehanska in delujoča kot stroj – torej celotno vesolje, živali, rastline in ljudje smo kot stroji.
  2. Materija nima zavesti, celotno vesolje je ustvarjeno iz nezavedne materije – v galaksijah, zvezdah, planetih, živalih, rastlinah ni nobene zavesti (številni znanstveniki so se trudili celo za ljudi dokazati, da nimamo zavesti).
  3. Če je materija nezavedna, so zakoni narave fiksni. Zakoni narave so enaki kot so bili ob velikem poku in bodo vedno ostali enaki. Prav tako so fiksne tudi konstante narave (svetlobna hitrost, gravitacija…).
  4. Celotna vsota materije in energije je vedno enaka in se njena končna skupna vsota nikoli ne spremeni, razen ob velikem poku, ko se je v enem trenutku pojavila iz niča.
  5. Narava je brez smisla – v celotni naravi ni nobenega smisla, prav tako evolucija nima ne smisla ne smeri.
  6. Biološka dednost je materialna – vse, kar podedujemo, je v naših genih ali v epigenetskih modifikacijah genov.
  7. Spomin je shranjen v naših možganih. Nihče ne ve, kako to deluje, a kljub temu vsi verniki stare materialistične znanosti v to verjamejo.
  8. Naš um je v naši glavi – vsa zavest je le fizična aktivnost naših možganov in nič več.
  9. Parapsihološke sposobnosti, kot je telepatija, niso mogoče. Naše misli in namere nimajo nobenega učinka na daljavo, ker se naš um nahaja znotraj naše glave. Zato so vsi dokazi telepatije ali drugih parapsiholoških fenomenov iluzorni. Ljudje verjamejo, da se to dogaja, a so prepričani, da so to le naključja ali pobožne želje.
  10. Mehanična medicina je edina, ki lahko deluje. Zato vlade financirajo le slednjo in ignorirajo komplementarno in alternativno medicino, ker po njihovem prepričanju slednje ne moreta delovati, ker nista mehanični. Morda se zdi, da delujeta, ker bi ljudje tako sčasoma ozdraveli ali zaradi placebo efekta.

 

A vse te dogme so danes postale zelo vprašljive in ko jih podrobneje preučimo, se izkaže, da kaj hitro razpadejo.

Proti argumente tej konzervativni in zastareli znanstveni materialistični paradigmi predstavljajo številne sodobne post-materialistične ugotovitve najrazličnejših znanstvenih raziskovalcev po vsem svetu…

 

PREHOD NA POST-MATERIALISTIČNO ZNANOST LAHKO REŠI ČLOVEŠTVO!

Zdaj je čas za prehod iz materialistične na post-materialistično znanosti, ki je ključnega pomena za razvoj človeške civilizacije, saj post-materialistična paradigma goji pozitivne vrednote, kot so sočutje, spoštovanje in mir.

Presenetljivo za znanost je, da se prevladujoča materialistična znanost, teh starih dogm tako močno oklepa, da jih spreminja že v svojo vero. A kljub temu se NAJNAPREDNEJŠI UMI/RAZISKOVALCI/ZNANSTVENIKI tega sveta niso ustavili in so RAZISKOVALI NAPREJ, zato so danes že svetlobna leta naprej od tega, kar ‘uradna’ ZNANOST DOPUŠČA. Kar pomeni, da imajo čisto znanstvene dokaze (pridobljene po znanstveni metodi) o svojih odkritjih.

 

Kot navaja dr. Rupert Sheldrake, če najprej pogledamo dogmo, da je narava fiksna, ugotovimo, da je to dediščina zelo starega nazorskega pogleda izpred 1960-ih let, preden je v veljavo vstopila teorija velikega poka. Prej so ljudje mislili, da je vesolje večno in ga vodijo matematični zakoni. Ko je prišla teorija velikega poka, se je ta domneva nadaljevala, čeprav se je pokazalo, da je vesolje evolucijsko in ves čas raste in se razvija ter se ob tem pojavljajo nove strkuture in vzorci. Zakaj se ne bi v EVOLUCIJSKEM VESOLJU razvijali tudi zakoni sami, nenazadnje se tudi človeški zakoni ves čas razvijajo.

 

Znanstveniki so prav tako ugotovili, da ko so določene podgane naučili določenih trikov, je to vplivalo tudi na druge podgane po svetu, ki so se hitreje naučile teh trikov.

 

Izkaže se, da se tudi konstante, za katere so znanstveniki nekoč verjeli, da so ves čas iste, spremenijajo. Na primer ko se je dr. Sheldrake podal v raziskovanje, je ugotovil, da so različni fiziki po svetu in v različnem času izmerili različne vrednosti svetlobne hitrosti, ki kažejo, da se je zmanjšala, Tudi za konstanto gravitacije je ugotovil, da ni fiksna, temveč se spreminja. Laboratoriji po svetu izmerijo različne vrednosti, a jih znanstveniki nato ‘ročno’ popravijo s povprečno vrednostjo, ki jo določijo po pridobljenih rezultatih. Te spremembe pa pripisujejo napakam.

 

Tudi dejstvo, da se naši umi razširjajo izven naših možganov, se izkaže za napačno, kar se lepo pokaže pri poskusu, kadar je nekdo obrnjen s hrbtom proti drugemu človeku, slednji pa ga gleda v tilnik, oseba, čeprav je obrnjena stran ‘začuti’ pogled človeka, ki jo gleda.

 

Tudi številni drugi uveljavljeni in poznani znanstveniki po svetu so prepričani, da je znanost začel omejevati dogmatizem materializma, ki trdi, da je materija edina resničnost. Ti znanstveniki so prepričani, da bi bila znanost bolj znanstvena, če bi lahko naravni svet raziskovala brez teh omejitev ob spoštovanju znanstvenih metod zbiranja podatkov, preverjanja hipotez in kritične razprave. Zato so na enem od znanstvenih srečanj oblikovali manifesto za post-materialistično znanost.

 

Vera v materialistično ideologijo kot edini razlagalni okvir za resničnost je prisilila znanstvenike, da zanemarijo subjektivno dimenzijo človeške izkušnje. To je privedlo do močno popačenega in obubožanega razumevanja sebe in svojega mesta v naravi.

 

ZNANOST je v osnovi nedogmatična, ODPRTA METODA PRIDOBIVANJA ZNANJA O NARAVI Z OPAZOVANJEM, EKSPERIMENTALNIMI RAZISKAVAMI IN TEORETIČNO RAZLAGO POJAVOV. Njena metodologija ni sinonim za materializem in se ne sme zavzemati za nobena posebna prepričanja, dogme ali ideologije.

 

Konec 19. stoletja so fiziki odkrili empirične pojave, ki jih klasična fizika ni mogla razložiti. To je v dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih privedlo do revolucionarne nove veje fizike, imenovane KVANTNA MEHANIKA (QM). QM je postavila pod vprašaj materialne temelje sveta, saj je pokazala, da ATOMI IN PODATOMSKI DELCI V RESNICI NISO TRDNI PREDMETI – ne obstajajo z gotovostjo na določenih prostorskih lokacijah in v določenih časih. Najpomembneje pa je, da je QM izrecno uvedla UM v svojo osnovno konceptualno strukturo, saj je bilo ugotovljeno, da SO OPAZOVANI DELCI IN OPAZOVALEC (fizik in metoda, uporabljena za opazovanje) POVEZANI. Po eni od razlag QM ta pojav pomeni, da je zavest opazovalca ključnega pomena za obstoj opazovanih fizičnih dogodkov in da lahko DUŠEVNI DOGODKI VPLIVAJO NA FIZIČNI SVET. Rezultati nedavnih poskusov podpirajo to razlago. Ti rezultati kažejo, da fizični svet ni več primarna ali edina sestavina resničnosti in da ga ni mogoče popolnoma razumeti, ne da bi se sklicevali na um oz. zavest.

 

Psihološke študije so pokazale, da lahko ZAVESTNA MISELNA DEJAVNOST VZROČNO VPLIVA NA VEDENJE in da je razlagalna in napovedna vrednost dejavnikov (npr. prepričanj, ciljev, želja in pričakovanj) zelo velika. Poleg tega raziskave na področju psihohoneuroimunologije kažejo, da lahko naše MISLI IN ČUSTVA IZRAZITO VPLIVAJO NA DELOVANJE FIZIOLOŠKIH SISTEMOV (npr. imunskega, endokrinega, kardiovaskularnega), povezanih z možgani. V drugih pogledih neuroimaging študije čustvene samoregulacije, psihoterapije in placebo učinka kažejo, da duševni dogodki pomembno vplivajo na aktivnost možganov.

Študije tako imenovanih parapsiholoških pojavov kažejo, da LAHKO včasih PREJMEMO POMEMBNE INFORMACIJE BREZ UPORABE OBIČAJNIH ČUTIL in na načine, ki presegajo običajne prostorske in časovne omejitve. Poleg tega parapsihološke raziskave kažejo, da LAHKO DUŠEVNO VPLIVAMO NA DALJAVO NA FIZIČNE NAPRAVE IN ŽIVE ORGANIZME (vključno z drugimi ljudmi). Raziskave tudi kažejo, da se oddaljeni umi lahko vedejo na način, ki je nelokalno povezan, tj. za povezave med oddaljenimi umi se domneva, da brez posrednika (niso povezane z nobenim znanim energijskim signalom), neomejene (se ne zmanjšujejo z naraščajočo razdaljo), in takojšnje (zdi se, da so sočasne/simultane). Ti dogodki so tako pogosti, da jih ni mogoče obravnavati kot nepravilne niti kot izjeme od naravnih zakonov, temveč kot indikacije potrebe po širšem obrazložitvenem okviru, ki ga ni mogoče izpeljati izključno iz materializma.

 

Pri klinični smrti med srčnim zastojem lahko doživimo zavestno duševno aktivnost (to imenujemo obsmrtna izkušnja ali near death experience NDE). Nekateri s takšnimi obsmrtnimi izkušnjami (NDE) poročajo o RESNIČNIH ZAZNAVAH ZUNAJ TELESA (zaznavah, za katere je mogoče dokazati, da sovpadajo z resničnostjo), ki so se pojavile med srčnim zastojem. Ljudje z NDE poročajo tudi o GLOBOKIH DUHOVNIH IZKUŠNJAH V ČASU IZVENTELESNE IZKUŠNJE, ki jih je povzročil srčni zastoj. Omeniti velja, da električna aktivnost možganov sicer preneha v nekaj sekundah po srčnem zastoju.

Nadzorovani laboratorijski poskusi so dokumentirali, da lahko usposobljeni raziskovalni MEDIJI (ljudje, ki trdijo, da lahko komunicirajo z mislimi ljudi, ki so fizično umrli) včasih PRIDOBIJO ZELO NATANČNE INFORMACIJE o preminulih posameznikih. To nadalje podpira sklep, da UM LAHKO OBSTAJA LOČENO OD MOŽGANOV.

 

Nekateri materialistično naklonjeni znanstveniki in filozofi nočejo priznati teh pojavov, ker niso v skladu z njihovo izključno predstavo o svetu. Zanikanje post-materialističnega raziskovanaja narave ali zanikanje objave močnih znanstvenih spoznanj, ki podpirajo post-materialistični okvir, sta v nasprotju z resničnim duhom znanstvenih raziskav, to je, da je treba empirične podatke vedno ustrezno obravnavati. Podatkov, ki ne ustrezajo priljubljenim teorijam in prepričanjem, ni mogoče predhodno zavrniti. Takšen odnos je področje ideologije, ne znanosti.

 

Pomembno se je zavedati, da so parapsihološki pojavi, obsmrtne izkušnje v srčnem zastoju in ponovljivi dokazi iz verodostojnih raziskovalnih medijev videti nenavadni le, če jih gledamo skozi objektiv materializma.

Poleg tega materialistične teorije ne pojasnijo, kako bi možgani lahko ustvarili um, in ne morejo upoštevati zgoraj omenjenih empiričnih dokazov. Ta pomankljivost materialističnih teorij nam sporoča, da je zdaj čas, da se osvobodimo okovov in slepil stare materialistične ideologije, da razširimo svoj koncept naravnega sveta in sprejmemo post-materialistično paradigmo.

V skladu s post-materialistično paradigmo:

a) UM PREDSTAVLJA PRVINSKI VIDIK RESNIČNOSTI, podobno kot ga predstavlja fizični svet. Um je v vesolju temeljnega pomena, torej ga ni mogoče izpeljati iz snovi in ga zmanjšati na kaj bolj osnovnega.

b) MED UMOM IN FIZIČNIM SVETOM OBSTAJA GLOBOKA MEDSEBOJNA POVEZANOST.

c) UM (volja / namera) LAHKO VPLIVA NA STANJE FIZIČNEGA SVETA IN DELUJE NELOKALNO (ali razširjeno), torej ni omejen na določene točke v vesolju, kot so možgani in telesa, niti na določene točke v času, kot je sedanjost. Ker um lahko nelokalno vpliva na fizični svet, nameni, čustva in želje eksperimentatorja morda niso popolnoma ločeni od eksperimentalnih rezultatov, tudi v nadzorovanih in slepih eksperimentalnih načrtih.

d) UMI SO očitno NEOMEJENI in SE LAHKO ZDRUŽUJEJO na načine, ki nakazujejo ENOTEN UNIVERZALNI UM, ki vključuje vse posamezne, enojne ume.

e) OBSMRTNE IZKUŠNJE pri srčnem zastoju KAŽEJO, da MOŽGANI DELUJEJO KOT ODDAJNIK DUŠEVNE DEJAVNOSTI, tj. um lahko deluje skozi možgane, vendar ga ti ne proizvajajo. NDE, ki se pojavijo pri srčnem zastoju, skupaj z dokazi iz raziskovalnih medijev nadalje nakazujejo preživetje zavesti po telesni smrti in obstoj drugih stopenj resničnosti, ki niso fizične.

f) Znanstveniki se ne bi smeli bati raziskovanja duhovnosti in duhovnih izkušenj, saj predstavljajo osrednji vidik človeškega bivanja.

 

Post-materialistična znanost ne zavrača empiričnih opažanj in velike vrednosti do zdaj uresničenih znanstvenih dosežkov. Prizadeva si RAZŠIRITI ČLOVEŠKO SPOSOBNOST, da bi bolje RAZUMELI ČUDEŽE NARAVE, in v tem procesu znova odkriti pomen uma in duha kot dela jedra vesolja. Postmaterializem vključuje materijo, ki velja za osnovno sestavino vesolja.

 

Postmaterialistična paradigma ima daljnosežne posledice. V bistvu SPREMENI VIZIJO, KI JO IMAMO O SEBI, in nam POVRNE NAŠE DOSTOJANSTVO IN MOČ kot ljudi in kot znanstvenikov. Ta paradigma GOJI POZITIVNE VREDNOTE, kot so SOČUTJE, SPOŠTOVANJE in MIR. S poudarjanjem GLOBOKE POVEZAVE MED NAMI IN NARAVO na splošno post-materialistična paradigma spodbuja tudi okoljsko zavest in ohranjanje naše biosfere. Poleg tega ni novo, ampak le štiristo let pozabljeno, da je lahko preživeto transmaterialno razumevanje temelj zdravja in dobrega počutja, kot se je ohranilo v starih praksah duha in telesa, verskih tradicij kontemplativni pristopi.

Prehod z materialistične na post-materialistično znanost je lahko ključnega pomena za razvoj človeške civilizacije. Morda je celo bolj osrednji kot prehod iz geocentrizma v heliocentrizem.

ključnega pomena za razvoj človeške civilizacije. Ta paradigma goji pozitivne vrednote, kot so sočutje, spoštovanje in mir.

 

Viri:

Manifesto for a Post-Materialist Science