O svojem umu običajno začnemo razmišljati šele takrat, ko nas začne opozarjati, da ima dovolj. Ko postanejo misli preglasne, se težko zberemo ali smo ves čas napeti, razdražljivi ali utrujeni, čeprav se navzven pravzaprav nič posebnega ne dogaja.
Takrat začnemo iskati rešitev. Kako ustaviti misli, zmanjšati stres, se umiriti in spet najti fokus?
Ampak težava je, da se um praviloma ne preobremeni čez noč.
Tako kot telo tudi naš um oblikujejo majhne stvari, ki jih počnemo vsak dan. To, kako govorimo sami s sabo, kaj dovolimo svoji pozornosti, koliko spimo, ali znamo predelati svoja čustva. Pa tudi koliko informacij spustimo vase.. In nenazadnje tudi ali imamo dovolj gibanja, narave, tišine in pristnih odnosov.
Zato zdrav um ni stanje, ki ga enkrat dosežemo in ga imamo potem za vedno. Lahko bi rekli, da je odnos, v katerega je treba vlagati vsak dan.
Ena največjih sprememb se zgodi, ko dojameš, da ni vsaka tvoja misel dejstvo. Um konstantno proizvaja misli. Nekatere so koristne, druge so posledica strahu, preteklih izkušenj, utrujenosti ali trenutnega počutja.
Problem nastane, ko vsaki od njih avtomatsko verjamemo. Še posebej če gre za takšne, ki nas omejujejo. V smislu, da nam ne bo uspelo, da si zagotovo mislijo nekaj slabega o meni, da kdo pa sem jaz, itak nisem dovolj dobra.
To ustavimo, da se naučimo misel opaziti, namesto da jo takoj sprejmemo kot resnico. S tem nastane majhen prostor med tem, kar se pojavi v umu, in tem, kar bomo verjeli in posledično naredili.
In prav ta prostor je svoboda, ki jo rabimo in iščemo.
Zato lahko začneš zelo preprosto. Nekaj minut na dan samo sedi in opazuj svoje misli. Ni jih treba ustavljati, popravljati, analizirati in podobno. Le opazuj jih.
Možgani se prilagodijo temu, čemur jih redno izpostavljamo.
Če vsak dan iščemo nevarnost, bomo postal bolj pozorni na nevarnosti. Če ves čas primerjamo sebe z drugimi, bo um hitro našel nove dokaze, da res nismo dovolj. Če pa zavestno iščemo stvari, za katere smo hvaležni, začnemo opažati tudi več tega.
In potem nekateri mislijo, da je pozitivno razmišljanje čarobno oz. močno samo po sebi. Močno je, ker predstavljatrening za našo pozornost. In kar krepimo, to utrjujemo.
Zato je ena najbolj preprostih navad, ki jo lahko uvedemo, večerni zapis treh stvari, ki se ti zdijo, da so bile ta dan dobre. Lahko so čisto drobne, kot so dober pogovor, pogled na luno skozi okno, dobra kava, nekaj, kar smo naredilizase.
Pri tem možgane treniramo, da opažajo bolj dobre stvari, ne le pretežno slabe.
Če kronično premalo spimo, smo ves čas pod pritiskom, se premalo giblemo ali se zelo neredno prehranjujemo, bo veliko težje pričakovati, da bo um tudi posledično popolnoma miren.
Živčni sistem potrebuje osnovne pogoje za dobro delovanje.
Zato se skrb za um začne tudi pri zelo dolgočasnih stvareh: spanju, gibanju, kakovostni prehrani, dovolj beljakovinah, zdravih maščobah, hidraciji in ustreznem vnosu mikrohranil.
Včasih največji mentalni biohack ni nova tehnika, ampak da gremo pravočasno spat.
Veliko ljudi se je naučilo, da so neprijetna čustva nekaj, česar se je treba znebiti. Zato poskušajo potlačiti svoje strahove, utišati jezo, se zamotiti stran od žalosti in tudi tesnobe se čim prej znebiti.
Ampak čustva so zelo pomembna in tudi najbolj resnična informacija za nas.
Strah lahko govori o občutku ogroženosti. Jeza lahko opozarja na mejo, ki je bila prestopljena. Žalost nam lahko pokaže, da smo nekaj izgubili ali da nam je bilo nekaj pomembno.
Eden najpreprostejših načinov regulacije je zato, da čustvo, ki ga čutimo poimenujemo, namesto, da se še dodatno sami obtožujemo za to čustvo. Raje si recimo: čutim strah ali jezo ali žalost… Karkoli čutimo.
S tem naredimo zelo pomemben korak nazaj od avtomatske reakcije in ustvarimo možnost, da se na dogajanje odzovemo bolj zavestno.
Zob si ne umijemo šele takrat, ko se že pojavijo težave. In to pomožnosti le enkrat. Enako velja za um.
Čez dan se v njem nabirajo pogovori, odločitve, skrbi, informacije, nedokončane naloge in stvari, ki jih nismo uspeli predelati. In če jih ves čas nosimo s sabo, ni čudno, da je zvečer glava polna.
Zato poskusimo zvečer narediti preprost mentalno praznenje. Na papir napišemo vse, kar nam trenutno hodi po glavi. Pri tem ne rabimo skrbeti za pravilne stavke, red, slovnico. Pišemo avtomatično brez cenzure. O stvareh, ki jih moramo še narediti, strahovih, jezi, kaj nam trenutno ne da miru….
Namen ni, da karkoli rešimo, ampak da možganom omogočimo izpust, da jim ni več treba vsega držati v delovnem spominu.
Naš živčni sistem se zelo dobro odziva na spremembo okolja. Zato je lahko že nekaj časa zunaj izjemno učinkovito, predvsem kadar smo večino dneva obdani z ekrani, informacijami, zvoki in nalogami.
Hoja, dnevna svetloba, pogled v daljavo, gibanje, zvoki narave in počasnejši ritem lahko pomagajo zmanjšati občutek preobremenjenosti in telesne napetosti.
In ni treba, da gremo na večurni pohod. Dovolj je 20 minut hoje brez telefona. Da res samo hodimo in opazujemo barve, zvoke, veter, svoje korake… Brez poslušanja podcastov, reševanja problemov, odgovarjanja na sporočila…
Včasih um manj informacij.
Ko vse, kar počnemo, merimo skozi koristnost, rezultate in učinkovitost, se lahko življenje zelo hitro spremeni v seznam nalog.
A radovednost je tista, ki odpre, poganja in širi um. Ko se učimo nečesa novega, raziskujemo, ustvarjamo ali poskušamo nekaj, česar še ne znamo, možgani dobijo drugačen tip stimulacije.
Zato si dovolimo tudi dejavnosti, pri katerih ni pomembno, kako dobri smo. Mogoče kaj narišimo za sprememo, se naučimo novega recepta, poskusimo instrument, vrtnarimo, nekaj sestavivmo, se začnemo učiti novega jezika, začnemo peti… Pomembno je, da gre za področje, kjer nismo strokovnjaki.
Pri čemer ni treba, da iz tega nastane nov projekt. Gre za to, da počnemo nekaj novega samo zato, ker nas zanima.
Danes smo praktično ves čas priključeni na nek vir informacij: telefon, novice, fružbena omrežja, e-pošta, podcasti, videi, sporočila… In potem se čudimo, zakaj težko sedimo v tišini.
A naši možgani ne potrebujejo samo novih informacij, temveč tudi čas za obdelavo tega, kar so že konzumirali.
Zato si vsak dan privoščimo vsaj nekaj časa brez ekrana in brez namernega vnosa novih informacij. Ni treba, dameditiramo, če ne maramo, lahko le pomivamo posodo, hodimo, sedimo na balkonu in gledamo skozi okno, pijemo kavo…
Ključ je, da smo v tišini. Da ugotovimo, da je tišina prostor, v katerem se lahko um končno malo razbremeni, mi pa se povežemo sami s sabo.
Predstavljaj si, da bi s prijatelji govorili tako, kot včasih govorimo sami s sabo: Pa kako si lahko to spet naredila?Nikoli ti ne bo uspelo. Kaj je narobe s tabo?
Verjetno bi šli zelo hitro stran od take osebe.
A zakaj bi bil naš pogovor s sabo drugačen?
Samokritika se pogosto zdi kot motivacija ali varovanje sebe. A dejstvo je, da ustvarja dodatno napetost in občutek ogroženosti. Sočutje do sebe pa ne pomeni, da si dovolimo vse. Pomeni, da lahko napako vidimo brez tega, da zaradi nje napadli celotno svojo osebnost.
Ko se nam naslednjič nekaj ne izide, se raje ustavimo in vprašajmo: Kaj bi zdaj rekla človeku, ki ga imam rada in je v popolnoma enaki situaciji? Potem to povej sebi.
To je ena najpreprostejših oblik notranje regulacije.
Človek ni narejen za popolno izolacijo. Občutek pripadnosti, varnosti in povezanosti ima pomembno vlogo pri našem počutju. Včasih lahko en globok, iskren pogovor naredi več kot ura premlevanja problema v lastni glavi.
Pri čemer sploh ni nujno, da potrebujemo veliko ljudi. Dovolj je le nekaj odnosov, v katerih nam ni treba ves čas igrati določene vloge, ampak lahko odkrito priznamo tudi svoje napake, šibkosti, negotovosti… Hkrati ne gre za to, da so to ljudje, ki nam takoj ponudijo rešitve.
Včasih je dovolj, da nas nekdo sliši. In da skozi to, slišimo tudi sami sebe.
Zato redno vzdržujmo odnose, v katerih lahko odložimo svojo masko.
Mini biohack za zdrav um
Če bi vse skupaj skrčili v čisto majhen vsakodnevni ritual, bi lahko izgledal takole:
Zjutraj: nekaj minut počasnega dihanja in brez takojšnjega bombardiranja z informacijami.
Čez dan: vsaj 20 minut hoje ali drugega gibanja (po možnosti zunaj ali v naravi).
Vmes: nekaj minut brez telefona, novic in drugih ‘informacijskih inputov’.
Zvečer: odloži svoje obremenjujoče misli na papir, zapiši nekaj dobrega, kar se je zgodilo, in poskrbi za dovolj spanja.
Predvsem pa ne čakaj, da ti bo um začel kričati, preden začneš skrbeti zanj. Zdrav um ni um brez neprijetnih misli, težkih čustev ali slabih dni. Je um, ki se zna vedno vrniti v sedanji trenutek, s tem pa iz preobremenjenosti v mir. Pa tudi iz avtomatske reakcije v izbiro ter
iz samokritike v razumevanje.
In tega se ne naučimo z eno veliko spremembo. Naučimo se z majhnimi stvarmi, ki jih ponavljamo tako dolgo, da postanejo naš nov način delovanja.
Fotografija: Pexels
