Veliko ljudi zase verjame, da so zelo odprti, sprejemajoči, tolerantni… A najlažje je biti odprtomiseln tam, kjer nas drugačnost nič ne stane. Pravi test pride pri bližnjih, pri partnerju, otroku, starših ali pri ljudeh, kjer njihova izbira vpliva tudi na naš občutek varnosti ali ega!

Tam se pokaže resnica…

Zato je eden največjih nezavednih konfliktov v družinah starševska iluzija, da je otrok ‘podaljšek’ njih.

Ka pomeni, da ne vidijo otroka kot ločeno osebo, ampak kot odsev sebe. V smislu kot dokaz za svojo uspešnost ali kot nadaljevanje svojih neuresničenih želja.

Zato jih otrokova drugačnost boli bolj, kot bi jih smela. Ker ruši idejo o tem, kdo so oni kot starši, jim to ustvarja pritisk, krivdo, zavračanje, manipulacijo, pogojevano ljubezen…

Običajno ljudje zavzamejo eno stran: ali ubogi otrok ali ubogi starši. Jaz pa na hipnozah pogosto gledam in spoštujem obe strani.

In pomemben uvid, ki je bistvo številnih družinskih konfliktov, je, da si oba želita isto – biti sprejeta. Ampak oba poskušata to doseči skozi spremembo drugega. In tam nastane vojna.

Starši običajno posežejo po eni od skrajnosti: ali zavzamejo avtoritarno moč ali se umaknejo in dvignejo roke, ker se ne zmorejo soočiti (s situacijo in s svojimi čustvi).

Prava, zrela pot je, da zavzamemo vlogo empatične avtoritete, ki spoštuje otroka in mu pomaga, da on lahko postane on in razvije svoje potenciale.

Saj če mu vsiljujemo svoje (pa naj bo to grobo ali zvito), zlomimo njegovo dušo, da bo životaril do konca življenja, da ne bo živel sebe, ker ne bo usklajen s sabo. Lahko ga pa podpiramo, smo njegov mentor in zaupnik.

Na tej točki se ustvarja razlika med travmo in rastjo v odnosu.

Vse to me je prešinilo, ko smo zadnjič debatirali z eno prijateljico, ki je prišla k nam na obisk in se je v nekem trenutku k debati pridružil še najin sin. Ker smo imeli eno vročo temo, v katero smo bolj intenzivno padli midva s partnerjem in najin sin, prijateljica pa se je umaknila in samo poslušala.

Po tem je dala zanimiv komentar, da je bila debata skoraj tako intenzivna in vroča kot bi bila na televizijskih soočenjih, ampak uglajena. Presenetilo me je, kar je izpostavila, ko je rekla: “Čeprav je bila debata napeta, se vsaj pogovarjate. Pri nas se s starši nismo nikoli pogovarjali.”

Ker v številnih družinah se pogovarjajo samo operativne stvari, kaj mora kdo še narediti, kaj še ni naredi, kaj bomo kupili, ta stvar je bedna in ta super… Morda pogovori o dogajanju v družbi še nekako pridejo na vrsto. Ne spuščajo pa se v pogovore na globlji ravni, čustveni, filozofski, doživljajski, odnosni, samorefleksivni.

Ampak ta psihološko-filozofski del je izjemno pomemben. Ker s tem lahko zelo pomagamo otroku razumeti svet. Ga usmeriti, da začne spoznavati sebe. Da začne razmišljati o vidikih, o katerih prej ni razmišljal. In ne na način, da mu mi povemo, kako je, ampak da on sam razmišlja.

Da mu zastavljamo vprašanja, ki gradijo človeka, kot so:
• Kako pa ti vidiš to?
• Kaj bi bilo po tvoje boljše?
• Kako misliš, da se ta človek počuti?
• Kaj se zgodi, če narediš to?
• Kaj je tebi pomembno v življenju?
• Kako bi pa ti to naredil?

S tem otrok postaja bolj ozaveščen, inteligenten, čustveno inteligenten, boljši kreator. Pa tudi povezava med staršem in otrokom se vzpostavlja drugače. Na ta način lahko pride do izmenjave mnenj, ko nekaj pove on, nato mi in se s tem uči tudi debatirati in predvsem strpnosti, tudi če imamo različne poglede.
To je zelo koristno.

Je pa treba vseeno razlikovati, da so takšni globji pogovori in debate eno (namenjene graditvni odnosa in širitvi perspektive), drugo pa je discipliniranje otrok, ki pa ni predmet debat, saj gre za učenje odgovornosti in zagotavljanje varnosti. To pa mora sprejeti brez preveč debatiranja in pogajanja. Kar je tudi naloga staršev, da naučimo svoje otroke in je drug (enako pomemben) del enačbe.

Fotografija: Pexels