Ali kako lahko priznaš čustva bližnjega (v mojem primeru od sina), tudi če zato čutiš krivdo…
Ob tem se mi je odprla ena nova perspektiva, ki me je najprej svinjsko zabolela, nato pa me je osvobodila in me s tem potisnila na naslednjo stopnjo moje rasti.
Najin konflikt s sinom je bil vezan na eno zadevo iz preteklosti, natančneje na neko mojo odločitev, ki ji takrat niti ni izrazito nasprotoval. A verjetno je slutil, da tudi če bi, njegova beseda na ne bi bila odločilna, ker je šlo za odločitev na ravni staršev.
Ampak posledico svojega nezadovoljstva ob tej odločitvi je vseeno dolgo nosil v sebi. Zameril jo je. Čutil jo je kot nekaj, kar ga je obremenjevalo in mu prinašalo neprijetna čustva.
In posledično smo se na družinski ravni vedno znova zapletali v to isto stvar.
Najina (moja in partnerjeva) reakcija je bila v stilu: pa dobro no, dej že pozabi in sprejmi, saj to je stvar preteklosti, poleg tega to res ni nič tako velikega, v primerjavi z ljudmi, ki živijo v vojnih razmerah, ali pa tistimi, ki imajo starše alkoholike… Mislim, res, pojdi že čez to…
V tem zadnjem pogovoru pa sem dojela, da smo ga poskušali prepričati, da njegova bolečina ni dovolj velika, da bi jo bilo treba še vedno čutiti.
In potem je tistega dne rekel nekaj, kar mi je naredilo klik. Rekel je: ampak zakaj ne moreta samo priznati, da sem se tako počutil, in se opravičiti?
In takrat sem končno dojela: sploh ni pomembno, ali se meni zdi njegova bolečina upravičena ali ne, ampak kako to dojema on! Ko sem ga poskušala prepričati, da to ni bilo nič takega, mu v resnici nisem priznala njegovega doživljanja. Ker če se on tako počuti, se tako počuti. In pika! Njegovo čustvo je zanj resnično. In bolj ko sem ga prepričevala, da nima razloga tako čutiti, bolj je potreboval, da mu to priznamo.
Takrat sem ugotovila še nekaj. Ko sem se branila njegovega občutka, sem se v resnici branila tudi pred svojo lastno krivdo. Ker če priznam, da razumem, da se je tako počutil in da mu to ni bilo všeč, moram hkrati pogledati in priznatitudi čustva na svoji strani. In se vprašati kaj pa jaz čutim ob tem. In ja čeprav vem, da sem takrat sprejela to odločitev in da je to že pretklost in celo da sem naredila za njegovo dobro, sem vseeno čutila krivdo zaradi njegovega počutja.
Ampak tudi to je bilo moje. Pri čemer ni bilo potrebno, da bi se on zaradi moje krivde počutil bolje, še manj, da bi me moral on razumeti in biti moj terapevt (še posebej ne kot otrok). Moja naloga je bila, da svojo krivdo predelam sama.
A ko sem vse to ozavestila, sem mu lahko priznala njegovo doživljanje in se opravičila. Takrat se je nekaj med nama sprostilo. On je dobil to, kar je potreboval – potditev njegove realnosti z moje strani in s tem moje res iskreno videnje njega in njegovih potreb.
Jaz pa sem lahko hkrati sprejela svoj del, da sem res čutila krivdo. In da tudi če jo čutim, jo lahko prenesem. In s tem je velik del te teže preprosto odpadel. Tema, v katero smo se prej zapletali leta, je nenadoma izgubila svojo moč.
To me je ponovno spomnilo na nekaj, kar pogosto učim. Čustva niso problem zato, ker obstajajo. Problem nastane, ko jih moramo zanikati, dokazovati, zmanjševati, razlagati ali prepričevati druge, da jih ne bi smeli čutiti. Ker ko človeku rečemo, pa saj ni tako hudo, ne pretiravaj, mu v resnici ne odvzamemo bolečine. Pogosto samo povečamo njegovo potrebo, da bi bila bolečina končno priznana.
PRENAŠANJE IN POVZROČANJE ČUSTVENE BOLEČINE MED GENERACIJAMI
Zanimivo je, ker sem se v tem trenutku počutila skoraj kot v nekakšnem medgeneracijskem sendviču. Razumela sem svojega otroka, hkrati pa razumem tudi svoje starše in stvari, ki so mene prizadele z njihove strani. In nenadoma vidiš obe strani. Razumeš, da so tudi tvoji starši živeli iz svojih vzorcev, svojih omejitev in nepredelanih stvari. In hkrati razumeš, da to ne pomeni, da tebe njihove odločitve niso smele boleti. Oboje je lahko res.
Še posebej v prejšnjih generacijah so bila čustva veliko bolj zatrta in o njih se ni toliko govorilo. Veliko ljudi se jih niti ni naučilo prepoznati, kaj šele izraziti. Danes pa o čustvih govorimo veliko več. Kar je dobro. Ampak se mi pa zdi, da smo pri tem včasih izgubili nekaj drugega.
V nekaterih sodobnih pristopih je ljubezen skoraj izenačena s tem, da ker te imam rada, te razumem in se pogovarjava, ti zato vse dovolim. Pri čemer manjka struktura. Po drugi strani so imele nekatere starejše, bolj patriarhalne in konservativne družine veliko strukture, discipline, pravil in avtoritete. Ampak je pa pogosto manjkala mehkoba, prostor za čustva, ranljivost in pogovor.
In mogoče je naša naloga danes prav to, da zgradimo most med obema poloma. Da povežemo sočutje in pravila,ljubezen in spoštovanje, razumevanje in odgovornost, podporo in disciplino, mehkobo in moč, čustveno varnost in strukturo.
Ker niso vsi trenutki za isto stvar. Včasih je trenutek za sočutje in pogovor, drugič pa je trenutek za pravila in da se jih držimo. Pri čemer pravila niso nujno zatiranje. Lahko so način, kako človeku pomagamo poskrbeti zase, za svojo higieno, red, okolje, dobro počutje, prihodnost in tudi za odgovornost do drugih.
Ne želimo vzgajati ljudi, ki se svojih čustev bojijo, ampak tudi ne ljudi, ki zaradi svojih čustev ne znajo sprejeti nobene meje. Želimo ljudi, ki lahko rečejo: to me je prizadelo, in so slišani. Hkrati pa lahko slišijo: razumem te in vseeno je to pravilo. To dvoje se ne izključuje.
Pravzaprav se mi zdi, da se šele tukaj začne prava zrelost. DA ZNAMO BITI MEHKI, NE DA POSTANEMO ŠIBKI, IN MOČNI, NE DA POSTANEMO TRDI.
Večinoma se borimo proti čustvom, namesto da bi jih priznali!
A ko zmoreš bližnjim priznati njihova čustva, čeprav se ob tem sprožijo tvoja, si na poti osvoboditve!
Foto: Pexels
