Dandanes je ‘zaciklanost’ glavni razlog, ki nas ovira na poti do sreče, saj nas drži na mestu, da se ne premikamo naprej in ne uresničujemo določenih svojih ciljev. Skrivnost doseganja sreče pa je ravno v razvoju, napredku, premiku naprej.
A čeprav ljudje radi verjamemo, da smo najbolj razvita in inteligentna vrsta na planetu, lahko dandanes opazimo, če pogledamo okoli sebe, da je največ ljudi nesrečnih, zablokiranih in prestrašenih zaradi najrazličnejših stvari.
Res je, da smo ljudje sposobni izvajati obsežne, dolgoročne projekte in ustvarjati velike, mogočne kot tudi neskončno majhne (nano) materialne strukture. Kar zagotovo odraža inteligenco (predvsem racionalno, logično). A očitno se te vrste intelekt lahko obrne tudi proti človeku.
Posameznik lahko kljub vsem (lastnim in družbenim) dosežkom postane na neki točki nesrečen, ujet, zataknjen. Njegovi možgani se ujamejo v past fiksne miselnosti, ko se začne pretirano oklepati obstoječih omejitev in si prizadevati, da bi bile dokončne. Namesto, da bi ostal še naprej odprt za rastočo miselnost, ki bi mu dopuščala nadaljni razvoj in tudi morebitne napake, ki so potrebne na tej poti.
Pri tem nas lahko ovira naslednjih 8 ovir, ki so zelo razširjene med ljudmi in so glavni vzrok za samosabotažo, ki je naša največja zavora.
Dobro je, da se teh 9 ključnih ovir:
S tem začnemo povečevati možnosti za doseganje lastnih skritih rezerv ali potenciala, ki se še skrivajo v nas.
Zelo radi smo v vlogi žrtve, saj je dosti lažje krivdo prevaliti na druge in jih določiti za dežurne krivce, da je v našem življenju tako, kot je. S tem pa svojo moč predamo drugim, ki jih postavimo v vlogo, da so oni odgovorni za nas. To nam res daje odličen izgovor, da lahko ostajamo kjer smo, saj imamo na zalogi kup argumentov za to.
Ko se bomo prihodnjič zalotili, da jamramo, čim prej obrnimo scenarij (če nimamo časa tekom dneva, pa to lahko naredimo v postelji preden zaspimo) in si predlagajmo rešitev in načrt, kako bi lahko sami ravnali, da bi raje postali zmagovalec.
Uf, zagotovo nam je vsem jasno, da je lažje krtizirati kot spodbujati. A navadno je to, kar zaznamo pri drugih, da nas moti, ravno področje, za katerega imamo slepo pego pri sebi. Zato bo od zdaj naprej drugače, saj bomo vedeli, ko se bomo zalotili pri kritiziranju, da moramo glede stvari, ki jo kritiziramo, preveriti, kaj lahko glede tega naredimo pri sebi.
Tako bomo začeli razvijati sočuje in strpnost, hkrati pa se bomo pri sebi trudili izboljševati stvari, ki nas hkrati motijo pri drugih.
Vsi imamo določena nujna opravila ali naloge, ki nam manj dišijo kot druga. Vzbujajo nam občutek nelagodja, strahu, nedomačnosti. Zato jih raje odrinemo in preložimo na naslednji dan. In še na naslednji… In naslednji… Dokler nam roki že močno ne dihajo za ovratnik, potem se končno premaknemo in jih v agoniji le naredimo. A na koncu nam nikoli ne uidejo, saj jih moramo narediti.
Zdaj ko to vemo, se sprijaznimo z dejstvom, da bomo pač nekatere obveznosti morali narediti ob spremljavi strahu, nelagodja, nedomačnosti. Ti neprijetni občutki nas bodo nekaj časa spremljali, nato pa bodo izzveneli, ker bomo postali mojstri za te neprijetne ali nezanimive naloge (oziroma jih bomo udomačili).
Včasih nas je strah, da če se bomo odločili, bo odločitev napačna, zato raje pustimo in se odločimo še malo počakati, ker mislimo, da bomo jutri vedeli bolje. A s takim nedelovanjem lahko mimo pretečejo leta ali celo življenje, mi pa smo še vedno na mestu.
To lahko odpravimo, če delamo na tem, da se spoznamo: kaj hočemo, kaj nas veseli, kje je naša strast. Nato pa čim večkrat konkretno izbirajmo in se odločajmo, namesto da prepuščamo, da drugi izbirajo za nas ali da sploh ne izbiramo. Bolje da se kdaj odločimo napačno, saj se s tem spoznavamo, poleg tega treniramo svojo odločnost.
Odličen alibi, da se ne lotimo uresničevanja svojih ciljev, je težnja biti najboljši v tem, kar počnemo, in narediti vsako stvar popolno. To, da nas sodobne vsebine (filmi, reklame, vplivneži na družbenih omrežjih) nagovarjajo v to, kako je vse legitimo le, če je popolno, ni opravičilo. To je samo razlog, da raje nečesa ne naredimo, kot da bi sprejeli stopnjo, na kateri se nahajamo, in se nato izboljševali. Hkrati pa je popolnost ravno v nepoplnosti.
Zato sprejmimo, da ne moremo postati mojster, ne da bi bili prej vajenec. Pa še ko bomo mojstri, ne bomo vedno popolni. Niti ne potrebujemo popolnosti, važno je da se pomikamo naprej, smo dovolj dobri in se nenehno izboljšujemo.
Mnenja drugih imajo zelo močan vpliv na nas, saj je naša vgrajena biološka težnja, da bi bili sprejeti s strani družbe. Težava se pojavi, ko nas podrejanje drugih začne voditi v povprečje ali smeri, ki niso v skladu z našo dušo. Večinoma nas to zablokira pri avtentičnem izražanju in delovanju. Tako vedno bolj izgubimo sebe, svoj kompas in na koncu obstanemo, ker ne slišimo več svojega notranjega glasu.
Zato je pomembno, da se začnemo spraševati, zakaj delamo, kar delamo. Ali zato, ker želimo ugoditi drugim, ali zato, ker čutimo notranji impulz, da nas žene. Čim bolj ozavestimo te notranje vzgibe, ki nas usmerjajo in delujmo v skladu z njimi. (* Seveda to ne pomeni, da bomo zato postali arogantni in nesočutni, pomembno je zdravo ravnotežje in pomembne so predvsem situacije, v katerih imamo svobodno možnost izbire.)
Zaradi potrebe naših možganov, da usklajujejo naša prepričanja z našimi delovanji, imamo ljudje težnjo, da tako pred samimi sabo kot pred drugimi ljudmi izpademo nezmotljivi oziroma, da imamo vedno prav. Takšna naravnanost pa je tudi močno zasidrana v družbi, saj to, da se zmotimo, dojemamo osebno – da smo mi zgube ali ‘zmote’. Zato se nam to zdi nekaj sramotnega. In sploh starejši kot smo, bolj se zavedamo tega in se raje ne lotevamo preveč stvari (predvsem novih), ker bi lahko naredili več napak. Enako se v nedogled oklepamo določenega stališča, čeprav čutimo, da nas ovira, namesto, da bi ga ustrezno spremenili, nadgradili.
Raje kot da želimo, da bi imeli vedno prav, sprejmimo izziv in pritrdimo nekomu, da ima prav in da smo morda mi v zmoti. Ali se soočimo s kakšno vsebino, za katero vnaprej vemo, da zagovarja nasprotna stališča našim. Lotimo pa se tudi osvajanja kakšne nove veščine in tvegajmo, da pri tem tudi kaj ‘zafrknemo’.
Stari grehi in naše slabše plati nas oblikujejo. In vsi jih imamo. So nam pa zelo redko v ponos, zato se jih zelo radi sramujemo, jih skrivamo ali si jih celo ne priznamo. A zagotovo smo že slišali rek, da so šibkosti naše največje moči. Ali da so naše napake naše največje lekcije. Vse to velja šele, ko jih sprejmemo. Šele takrat se spremenijo v naše moč in lekcije.
Zato namesto, da jih odrivamo ven iz svoje zavesti, se raje temeljito soočimo z njimi. Tako, da si jih ‘ogledamo’, jih preučimo in vzamemo moralo zgodbe. Nato pa se smejimo na svoj račun in jih pripovedujmo kot najboljše anekdote ali šale črnega humorja. Ko bomo zmogli to, bomo vedeli, da smo na poti rasti, uspeha in sreče.
