To je zelo tricky situacija.
In zelo mamljiva je ideja postaviti se na eno ali drugo stran (podleči pristranskosti).
Hkrati pa je to najbolj neumna poteza.
Saj vemo, da je to njihovo in ne naše, zakaj bi se potem v to vmešavali.
Podobna dilema pri postavljanju v tabore je lahko za širše družbene konflikte. Ali ko gre za konflikte med našimi otroci. Ali če smo otrok, ko se naša starša prepirata.
Čeprav se obe strani med sabo ne razumeta, imamo lahko še vedno vse strani radi. Čeprav imata obe strani svoje napake in odlike.
Kako pa se ne mešati v to, tudi če nas vključujejo?
Če nas nekdo prosi za pomoč, je edina smer, v kateri zares lahko pomagamo: da pomagamo predstaviti razmišljanje in orodja, ki jim lahko olajšajo pot skozi boleča čustva in turbolenco ter jih vodijo v nevtralizacijo naboja, ki je podlaga v zrelo komunikacijo ali odnos.
Nikoli pa ni dobro usmerjati nikogar, kaj bi moral razmišljati ali kaj bi si moral znotraj situacije želeti, niti kako grozna je druga stran.
Ravno nasprotno: naj vse ljudi vidijo celostno (z dobrimi in slabimi lastnostmi).
Predvsem pa naj to naredijo tudi zase: naj bodo odprti spoznati in zagledati tudi svoje dobre in slabe plati. Tudi tiste dobre in slabe, ki jih morda še ne poznajo.
Ne obrekujmo in ne nosimo naprej zgodb in lastnosti, ki so slabe o ljudeh.
Če nas kaj teži, povejmo dotičnim (še posebej, če gre za bližnje), in razčistimo. Če pa se odločimo, da ne bomo, potem to pomeni, da smo sprejeli in se ne fokusirajmo konstantno na to (še posebej ne za hrbtom teh ljudi).
Raje iščimo, kako lahko skupaj ustvarjamo lepe izkušnje. Raje se podpirajmo in spodbujajmo med sabo. Gradimo mir in dobre odnose. Ne da se obrekujemo, podpihujemo in netimo vojno.
Če pa nismo za skupaj, pa tudi nič narobe. Se vsaj pustimo pri miru in si dajmo dihati. Ni treba, da smo vsi kompatibilni in je nemogoče. Čisto ok je, da smo različni. In čisto normalno je, da če smo različni, da nam nasprotno od nas ne paše. A potrudimo se in se bremzajmo, da ne gojimo jeze in sovraštva ali strahu do tega, kar je drugačno in nam ni všeč.
Ko nas nekaj pri nekomu jezi, se raje obrnimo k sebi in preverimo:
Tudi če mi vidimo celoten vzorec, se zavedajmo, da ni naša odgovornost, da rešujemo in vsiljujemo ali spreminjamo ljudi, če tega ne želijo. Pustimo, da ljudje dozorijo sami. Vedno lahko vsak od nas zraste, če želi, ker vsi imamo slepe pege, ki jih sami ne vidimo (si ne priznamo) drugi pa jih.
Ko nas nekaj ali nekdo moti, je to odlična priložnost, da se nekaj naučimo o sebi. Ker zato gre v življenju – da sami napredujemo, s tem da sebe ozaveščamo.
Res da to najprej boli in je težko, a je dosti lažje kot bolečina, ki bi nastala, če tega ne bi naredili. Ne da druge hočemo spreminjati ali linčati in si nabirati sovražnike.
Gre za to, da neljubo situacijo sprejmemo in/ali spremenimo. Predvsem pa da sprejmemo svojo odogovornost in spustimo, kar ni naša odgovornost.
Večinoma imamo vsi skupen cilj, da se skupaj dobro razumemo. Kar pa je mogoče le, če vse strani začnejo zrelo in spoštljivo komunicirati. Kar ne pomeni, da moramo vse tolerirati in se pretvarjati, da je ok, če ni. Niti ne, da si otročje bruhamo v obraz vse, kar nas moti pri drugemu.
Ampak to pomeni, da si spošljivo povemo svoje meje še preden smo že tako stisnjeni v kot in brutalno izbruhnemo. Hkrati pa smo lahko tolerantni in razumevajoči, če nekomu nekaj pomeni, kar morda nam ne, da mu to dopustimo, brez da bi ga zato obsojali, rugali ali linčali. Če pa smo glede neke obema pomembne zadeve v navzkrižju, pa najdemo možnost, kako si lahko dopustimo ali najdemo način okoli tega, da bo za oba ok.
Naslovna fotografija: Pexels
