Pred kratkim sem bila povabljena v oddajo Klepet ob kavi, na temo odločitev – ali se odločamo z razumom ali s srcem. SIcer smo na oddaji govorili o dveh konkretnih dilemah oziroma zelo zahtevnih primerih. Poleg tega pa so me na razmišljanje o sprejemanju odločitev napeljale še okoliščine oziroma še nekatere situacije, ki sem jim bila priča. Zato sem dobila občutek, da je to zelo pomembna tema, ki si zasluži še nekaj dodatne obdelave. V upanju, da vam čim bolj pomaga pri boljšem sprejemanju težkih odločitev.
Odločajmo se sami in sprejmimo odgovornost za svoje odločitve
Prva stvar, ki jo moram ob tem poudariti, da je zelo pomembno, da se odločamo sami. Nič ni narobe, če vprašamo za nasvet, a na koncu se moramo odločiti sami, tako kot je prav za nas in našo situacijo, ter za svojo odločitev sprejeti odgovornost. Kajti edino mi smo pristojni za upravljanje svojega življenja in edino mi poznamo vse parametre in okoliščine, pomembne za sprejetje odločitve. Tudi če damo odgovornost v roke drugega, da se odločimo tako kot nam nekdo drug svetuje, je tudi to nenazadnje naša odgovornost, saj smo se sami odločili, da bomo ravnali tako, kot nam je nekdo drug svetoval. Tako da v nobenem primeru ne moremo odgovornosti za svoje odločitve in s temi povezana dejanja prevaliti na drugega.
Nekatere odločitve so preproste, druge zahtevne
Seveda preproste odločitve, takšne, ki nimajo globjega ali daljnosežnejšega vpliva na naše življenje, večinoma ne predstavljajo večjih težav, ker se nam ne zdi tako usodna ne ena ne druga izbira. Največji izziv seveda predstavljajo odločitve, pri katerih se zdita tako ena kot druga pot skoraj enako težki in posledično delujeta dokaj enakovredni. Čeprav se običajno kažeta tako, da se ena zdi bolj srčna druga pa razumska. A to ni nujno res, saj je včasih lahko to zavajajoče, saj gre lahko za kratkoročno ali dolgoročno usklajevanje interesa ali pa gre za egoistično ali zrelo ljubezen.
Odločanje s srcem ali/in z razumom
Seveda bi na prvo žogo zagotovo večina v teoriji rekla – seveda je treba slediti srcu za vsako ceno. A tukaj se mi zdi, da se včasih skriva manjša past.
Pa naj vas vprašam: ali to da sledimo srcu pomeni, da ko sem v trenutku, da me čaka izpitno obdobje v šoli ali na faksu, ki mi seveda ne diši, poslušam svoje srce in se pač odločim, da šole ne bom dokončala, ker mi srce v tem trenutku pravi, da bi šel raje s partnerjem ali prijatelji na izlet.
Kaj pa še en primer: Na primer, da naš partner želi odpotovati na drug konec sveta, da bi uresničil svoj karierno priložnost. Mi pa bi si želeli, da ostane z nami in da gradiva tukaj. Ali to pomeni, da ga bomo ustavili, ker ga imamo radi in bi si želeli, da za vedno ostaneva skupaj na tem koncu sveta, ker na primer mi zaradi svojih okoliščin ne moremo z njim. Ali mu bomo dovolili, da gre ter ga bomo spustili, čeprav se nam zdi, da bi ga želeli zadržati tu iz srca.
Na drugi strani pa tudi otroku (ali komurkoli drugemu) ne moremo vsega dovoliti, pa če bi mu še tako radi iz naše ljubezni do njega to omogočili, a vemo, da to zanj ni dobro.
Iz tega nam hitro postane jasno, da stvari niso tako črnobele in da pogosto odločanje iz srca lahko narobe razumemo.
Saj včasih pomeni slediti srcu to, da moramo žrtvovati kratkoročni užitek za dolgoročni cilj našega srca ali duše. Prav tako včasih prava ljubezen pomeni, da sprejemamo dušno pot sočloveka ali drugega živega bitja ter mu omogočimo svobodo.
Nenazadnje smo bitja interesov. In te interesi se včasih čudno in neprijetno prepletajo, zato je pri odločanju potrebno gledati širšo sliko in ne le trenutno počutje oz. slediti kratkoročnemu ugodju in egoistični ljubezni.
Smo pa tudi spreminjajoča se bitja in nihče od nas danes ni ista oseba kot bo jutri. Zato moramo biti pozorni, da ne zamešamo naših trenutnih vzgibov s tistimi dolgoročnimi. Pri sprejemanju odločitev nam tako lahko pomaga tudi zavedanje: da ODLOČITEV LAHKO VEDNO SPREMENIMO, če se spremenijo naši pogledi, vrednote, prioritete…
Sprejemanje odločitev v teoriji in praksi
Pri odločitvah tako ni lahko biti pameten, saj ima vsaka situacija, ki zahteva odločitev za ustrezno delovanje, svoje specifične okoliščine, ki nikoli niso enake za dva človeka. Zato je še bolj pomembno, da sprejemamo odgovornost za svoje odločitve, da se čim bolj podučimo, da bi razumeli čim širšo sliko. Nato pa vseeno sprejmemo zrelo odločitev ter stojimo za njo.
Meni pri tem pomaga zavedanje, da ni napak, lahko uspemo ali pa se nekaj novega naučimo. Na koncu vse poti vodijo v Rim, ne glede na to po kateri poti gremo.
Najslabše je, da se izogibamo odločitvam, saj s tem ne treniramo te svoje sposobnosti, da bi jo izboljševali. Odločanje v življenju je pomembno, saj nas pomika naprej in nam omogoča nove življenjske izkušnje ter posledično osebnostno rast.
Je pa zanimivo, da žival ali majhen otrok vedno ve kako se odločiti v danem trenutku. Ne muči se z razmišljanjem, morda kdaj počaka, opazuje, nato pa vedno sledi svojemu vzgibu.
Smiselno je ODPRAVITI VZROKE ZABLOKIRANOSTI (s samohipnozo ali s pomočjo hipnoterapevta): PREDVSEM SI ZAUPATI IN SE POSLUŠATI, ZAUPATI IN POSLUŠATI SVOJE INSTINKTE.
NI NAPAČNIH ODLOČITEV, SO SAMO RAZLIČNE POTI DO CILJA
VSE POTI VODIJO V RIM
SILA ŽIVLJENJA NAS VEDNO PODPIRA
POSLUŠAJMO SE, ZAUPAJMO SI – REDNO TRENIRAJMO ODLOČANJE, SAJ ČESAR NE UPORABLJAMO, ZAKRNI. ČE ZAČNEMO UPORABLJATI, SE KREPI.
