Če te mučijo pogovori, ko te drugi napadejo in ti podtaknejo krivdo za nekaj, kar morda sploh ni tvoja krivda, potem ti bo ta prispevek pomagal preprečiti, da bi v bodoče nevede padla/el v takšno past.

Če se ti to pogosto dogaja, je to najverjetneje znak, da si nagnjen/a k temu, da hitro prevzameš krivdo nase.

In običajno so takšni ljudje zelo kompatibilni s tistimi, ki radi krivijo ali obtožijo drugega.

Pogosto to potegne za sabo, da ljudje s prevelikim občutkom odgovornosti za druge ali pretirano krivdo, raje prevzamejo nase tudi kar ni njihovo, ker jim je to pogosto lažje kot tolerirati slabo voljo drugih.

A na koncu so potem sami slabe volje, ker se počutijo kot žrtev in izkoriščani.

Poleg tega je prevzemanje krivde slaba lekcija za bolj napadalne ljudi, saj odpre vrata za še večje pritiske s strani drugih. Kajti ko se enkrat ta dinamika ustvari, nastane iluzija, da je resnična. In bolj kot se potem začne nekdo izmikati iz tega, bolj drugi ‘napada’. In bolj se poglablja destruktiven vzorec.

A najbolj dragocen uvid v psihološki mehanizem omenjene dinamike med ‘krivim’ in ‘obtožujočim’, se skriva v premiku perspektive: da ta dinamika ni resnična, ampak je iluzija, ki se vzdržuje s ponavljanjem in utrjevanjem vlog.

To nam daje vedeti, da gre, bolj kot za dinamiko med dvema človekoma, za nezaveden ples dveh notranjih psiholoških delov, ki se v zunanjem svetu zgolj odigravata prek drugih oseb.

ZELO POMEMBNO JE VEDETI TOLE:

Na globji ravni teh psiholoških delov gre za to, da:

• tisti, ki zlahka prevzame krivdo, je pogosto v stiku s svojo ranjenostjo, a ne še v stiku s svojo močjo. Notranji del, ki deluje v njem (notranji otrok ali ranjeni perfekcionist), pravi: “Če si ti slabe volje, sem jaz za to odgovorna/en. Če popravim sebe, bom popravila/il tudi svet.” V resnici gre za star obrambni mehanizem (pogosto iz otroštva), kjer je delovala logika: “Če sem jaz kriv/a, imam vsaj nekaj nadzora. Če pa ni nihče kriv, sem popolnoma nemočna/en.”
• Tisti, ki obtožuje, v resnici ne išče pravice, ampak razbremenitev lastne notranje bolečine. Njegova podzavest pravi: “Če sem jezen/na nate, mi ni treba čutiti svojega sramu, dvoma, nemoči…” Zato potiska krivdo ven, ker si ne zna drugače olajšati svojega notranjega pritiska. In ne zato, da bi imel prav. (Čeprav navzven tako izgleda.)

KAJ SE DOGAJA V DINAMIKI:

Ko se ta dva vzorca srečata, ustvarita stabilen, a toksičen sistem, ko eden nosi, drugi odloži; eden razlaga, drugi kriči; eden dvomi vase, drugi zahteva še več!

Čeprav se v konfliktu zdi, da gre za preplet odgovornosti med dvema, nas to samo zavaja od bistva problema ali od resnične odgovornosti. To namreč ni konflikt med dvema osebama, ampak je v resnici le projkcija lastnega notranjega konflikta na odnos.

KLJUČNI UVID:

Ko prevzameš krivdo za nekaj, kar ni tvoje, nisi več odgovoren, temveč nadomeščaš odgovornost nekoga drugega. Čeprav morda misliš drugače, zares ne pomagaš, ampak omogočaš oz. podpiraš ta toksični odnos. Kar pomeni, da ne razrešuješ, ampak ohranjaš dinamiko.

Šele ko prenehaš igrati vlogo v tuji zgodbi, lahko začneš ustvarjati svojo. In ko tega ne delaš več, tudi drugi nehajo verjeti, da je na tebi, da nosiš njihovo odgovornost.

KAKŠNA JE REŠITEV?

1. Ločevanje krivde od odgovornosti. Krivda nam daje občutek, da smo slabi, nam vzame voljo, moč in delovanje. Naprotno nas odgovornost opolnomoči, saj nam pomaga dobiti bolj realen pogled. Šele takrat se začenjamo vse bolj zavedati kaj je zares moj del in kaj ni. Tako lahko tudi pravočasno ustavljamo širitev toksičnosti v odnosih.
2. Preprečevanje prenosa tuje bolečine nase. Ko nekdo drug vrže svojo bolečino nate, vedno prej preveri, če je to res tvoja odgovornost. Če je ugotovi, kako lahko to popraviš in kaj se iz tega lahko naročiš. Hkrati pa je pomembno, da se začneš zavedati, da nikoli ni rešitev ‘nošenje’ bolečine drugega, saj nikoli zares s tem ne moremo odvzeti njegovega bremena, niti mu pomagati, da on reši, kar je na njemu, da reši.
3. Odgovarjanje z jasnostjo, ne z obrambnim tonom v situacijah, ko nas napadejo, obtožijo. (Saj se nam bo to zagotovo v življenju še zgodilo). A ker bomo opremljeni s tem znanjem, ne bomo več sodelovali v tem. (Konkretne primere odgovorov najdeš v videu).
4. Zavračanje takšne dinamike kot poti do resnične ali prave povezanosti v odnosu. Vsaka dinamika, ki temelji na vlogi (krivec–žrtev), ni resnična povezanost. Resničen odnos se začne šele, ko oba prevzameta svoj del (ne več, ne manj).

V tem videu izveš, kako v takih situacijah ne izgubiš svoje moči, meje in vpliva, tudi ko čustva drugih močno udarijo nate in te želijo potegniti v svoj vrtinec.

Čaka te 5 KONKRETNIH ODZIVOV, s katerimi:

• ustaviš čustveno eksplozijo
• ohraniš dostojanstvo in jasnost
• pokažeš moč brez napada ali podrejanja
• usmeriš pogovor v rešitev, ne v dramo
• obnoviš stik, če si že reagiral/a čustveno

POGLEJ VIDEO