Če se nam zgodi krivica ali če si krivico ustvarimo sami, se v nas tiho priplazi ta zahrbtna emocija.

Včasih se tako potuhne, da sploh ne vemo več, da je še prisotna.

Govorim o zameri, ki nas kot tiha nevidna ubijalalka drži v nemoči.

Čeprav se v osnovi pojavi v naši želji samoobrambe, pa je

“zamera kot da bi mi spili strup in čakali, da druga oseba umre.” – kot pravi citat Svetega Avguština.

Ko aktiviramo zamero, se nam zdi, da smo uporabili moč, a v resnici je zamera posledica nemoči, nesprejemanja situacije in neznanja, kako rešiti takšno situacijo.

Ampak zamera povzroča stalno napetost in nezadovoljstvo, kar škodljivo vpliva na naše telesno zdravje, slabša odnose, omejuje naš osebni razvoj, otežuje konstruktivno reševanje problemov, hrani našo nemoč in nas drži v začaranem krogu.

Če te zanima, kako se rešiti zamere, potem je to prispevek zate.

Če še nisi, pa se še prej naroči na moj Youtube kanal. Če klikneš tudi zvonček, boš vedno na tekočem, ko objavim nove, zanimive vsebine, ki jih pripravljam.

Zanimivo je, da marsikdo zase misli, da sploh ni zamerljiva oseba, ker nima nekih specifičnih globokih zamer do nikogar. Vsaj ne tako akutno, da bi dokončno prekinil stike.

Mogoče ima celo občutek, da marsikatero zamero kar sproti razčisti.

A če iskreno pogledamo naše odnose, lahko hitro ugotovimo, kako dvojne odnose imamo z ljudmi.

Kaj mislim z dvojnimi odnosi?

To, da imamo en obraz za njih (ali če lahko rečemo obraz za javnost), drugo je naš zasebni obraz v ozadju.

To pomeni, da zelo pogosto gojimo zamere do ljudi, ne da bi oni karkoli slutili. Saj jih znamo zelo spretno potlačiti.

Včasih pa se tudi močno zavedamo, da nekomu nekaj zamerimo, in zato mislimo, da je prav, da ga iz svoje ranjenosti kaznujemo. Pa naj bo to zelo direktno in grobo ali pa jim dajemo vetra s pasivno agresijo, da držimo mulo in se ne pogovarjamo.

Večinoma pa to počnemo, ker ne najdemo boljšega načina, kako bi rešili situacijo in se posledično osvobodili zamere.

Ampak dobro je, da najprej razumemo zakaj sploh pride do zamere?

Do zamere pride, ker od druge osebe ne dobimo, kar želimo. Včasih pa je zamera posledica neprimernega vedenja druge osebe do nas, s čimer je ogrozila naše meje z nekim neprimernim dejanjem.

Zamera je tako absolutno neprijetna izkušnja, saj je odraz našega razočaranja nad drugimi, ker niso ravnali v skladu z našimi potrebami, pričakovanji.

Ampak meni zelo pomaga NLP-jevska predpostavka, da ljudje vedno delajo najbolje, kar znajo. Kar ne pomeni, da je vedno dobro.

Na nas pa je, da jih seznanimo s situacijo, z našimi potrebami, pričakovanji… Da se pogovorimo in ugotovimo, kaj za vraga se dogaja.

Vprašanje, ki se ob tem najprej postavlja, je, ali je ta oseba res naredila nekaj nemoralnega ali samo ni ravnala v skladu z našimi pričakovanji.

Ker naslednje vprašanje je: kako upravičena so pri tem naša pričakovanja.

Ker vemo, da ljudje imamo različna mnenja o tem, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Zato je v večini primerov vse stvar dogovora med dvema ali večimi posamezniki. Načeloma je to stvar kompromisov, preferenc in komplementarnosti v odnosih.

Pri čemer pa vseeno obstajajo osnovne potrebe, ki jih imamo vsi:

• da spoštujemo meje drugega,
• da ne povzročamo nasilja ali škode drug drugemu (kot so zloraba, nadlegovanje, kraje, uničenje),
• da ne izigravamo zaupanja (z varanjem in grobim kršenjem dogovorov),
• da ne kršimo osnovnih človeških pravic (ne povzročamo krivice, mučenja, diskriminacije…).

A vsakomur se lahko zgodi, da naredi napako oz. zagreši katero od zgornjih kršitev. Včasih delujemo čisto nagonsko in brez da bi pomislili na posledice. Potegnejo nas neka čustva in ne pomislimo, kaj s tem povzročamo drugemu ali kako bi drugi to sprejel.

Ampak če nam je nekdo povzročil krivico, je prav, da to osebo na to opozorimo. Recimo, da se ta oseba ni zavedala, kaj je naredila. A zdaj ve in od tu naprej je vprašanje, ali se je pripravljena iz tega nekaj naučiti, da se to ne bo več ponovilo. In spoštovati naše želje. To igra pomembno vlogo.

Če pa ne gre za tako temeljno kršitev in smo razočarani zato, ker smo nekaj pričakovali. Morda smo mi nekaj naredili za koga in smo zato avtomatično pričakovali, da nam bo vrnil. Ne da bi prej premislili ali so takšna pričakovanja upravičena. In ne da bi svoja pričakovanja tudi skomunicirali s to osebo.

Takšne zamere pa največkrat izhajajo iz tako imenovanega ‘preračunljivega dobrotništva’ ali iz pretirane usmerjenosti na druge s pričakovanjem, da nam bodo enkrat v prihodnje na isti način vrnili uslugo.

Takšno vedenje nam omogoča, da imamo tako mi o sebi kot drugi o nas predstavo, kako smo prijazni, ker vedno skrbimo za druge. A posledično računamo, da smo si s tem pridobili bonus od teh ljudi, da nam bodo tudi oni uslugo vrnili. Zaplete pa se navadno, ker nismo vsi isti in nimamo istih meril in pogledov.

Takšno vedenje nas oropa zmožnosti, da bi znali poskrbeti zase (da bi nenazadnje bili potešeni tudi kadar smo na voljo za druge, tako pa večinoma delujemo podhranjeni in nezadovoljni). Oropa pa nas tudi spretnosti ustreznega pogovarjanja o naših pričakovanjih drug z drugim.

Takšne debate namreč sodijo v kategorijo najmanj prijetnih debat, ki se jih večina rada v velikem loku izogiba. Če pa jih načnemo, potem se hitro sprevržejo v konfliktne debate. Dejstvo pa je, da nerazrešeni konflikti prinašajo še večjo konfliktno eksplozijo, dlje ko jih odlagamo. Na drugi strani teh zoprnih in tečnih debat pa se nahajajo mir in odlični odnosi.

Kar pa je zelo zanimivo pri vseh teh naših pričakovanjih do drugih ljudi, da naivno mislimo in upamo, da se bodo nekoč sami od sebe začeli vesti v skladu z našimi željami. Da bodo že naslednjič vse to, kar niso. Da bodo nenadoma takšni, kot si mi želimo. In to za nameček brez da bi jim rabili karkoli omeniti.

Kar ne pogruntamo, da so ljudje kot avatarji ali liki – z določenimi značilnostmi, v sklopu česar imajo na nek način predvidljivo vedenje. Vedejo se, kot se vedejo. Le da mi tega kar ne sprejmemo. Kot smo rekli, se največkrat vedejo kot znajo in zmorejo v skladu s svojo zrelostjo.

A se še čudimo, da smo vedno znova razočarani? Občasno celo jezni in zamerljivi.

To pa kaže tudi na to: da je po našem mnenju odgovornost za skupen odnos izključno na njihovi strani, ker se niso ustrezno vedli. S čimer avtomatično sebe postavimo v vlogo nemočne žrtve. Avtomatično si predstavljamo sebe, kot da smo brez moči, da bi pričakovanja ustrezno uskladili.

Če imamo veliko zamer do ljudi, pa je to pogosto tudi znak, da smo people pleaser ali perfekcionist. Da se preveč trudimo, za preveč ljudi.

To pa navadno počnemo zato, ker se nam zdi, da nas bodo imeli ljudje radi le, če bomo vse naredili za njih. Strah nas je, da če ne bomo naredili vsega kar pričakujejo, bo to pomenilo konec odnosa.

Posledično nikoli nismo zares mi, ampak smo to, kar (mislimo, da) želijo od nas. A s tem, ko se nenehno prilagajamo izdajamo sebe, saj želimo biti, kar nismo. Posledično pa se razraščajo in krepijo naše zamere do ljudi.

In čeprav zamera nikakor ni prijetna stvar, ko se zgodi, pa lahko postane tudi nekaj najboljšega, kar se nam je zgodilo. Če jo uporabimo za svojo osebno rast in napredek.

Zamera nam pokaže, da je nekaj, kar se dogaja, v nekem odnosu, v nasprotju z našimi potrebami.

Zato nam lahko omogoči, da odrastemo in se naučimo postaviti zase na nove, bolj konstruktivne načine. Lahko pa nas nauči tudi, da se nehamo pritoževati kot majhen otrok in od drugih zahtevati nemogoče.

Oboje je velik AHA moment za našo nadaljnjo srečo in še boljše odnose z drugimi.

Kaj vse nas zamere lahko učijo oz. kaj vse nam lahko kažejo:

1. Prvi izziv, ki se ga pogosto ne zavedamo, da ga imamo, je: da se niti ne zavedamo, kaj točno si želimo – manjka nam jasnosti, kdo zares smo, v smislu – kaj zares želimo (če se malo pohecamo – si v bistvu želimo, da bi to drugi bolj vedeli od nas ne da bi jim rabili povedati). Saj preprosto nimamo ozaveščeno, čeprav čutimo, da nas nekaj od znotraj usmerja in nam ustvarja občutek ugodja ali neugodja.
2. S tem pa je pogosto povezano tudi manjkajoče zavedanje, da si zaslužimo to, kar si želimo (morda se celo sramujemo in si zato nočemo priznati svojih potreb). Lahko se nam zdi, da so naše potrebe nepomembne. Ali da so potrebe drugih pred našimi. A hkrati vedno znova prihaja do razočaranja, ker drugi ne potešijo naših potreb, če pa mi tešimo njihove. Ob tem ugotovimo, da je nemogoče zanikati, da potrebe vseeno ima vsak in jih ne more kar zatajiti. Saj tudi če jih tlačimo, ugotovimo, da se vedno znova oglašajo in butajo proti površju, da bi se izrazile in bi jih zadovoljili.
3. Ko se zavemo svojih potreb in pravice (ali celo dolžnosti), da jih lahko zadovoljimo, pride čas, da si najprej sami nalijemo čistega vina glede naših pričakovanj do drugih ljudi. Da ugotovimo od kje izhaja moje pričakovanje do drugega. Zakaj mislimo, da bi drugi moral poskrbeti za nas. In celo zakaj mislimo, da bi drugil moral znati brati naše misli in potrebe. Ljudje imajo pravico delati po svoje. Tudi mi imamo pravico izbirati katere potrebe drugih smo pripravljeni zadovoljiti. Ampak na nas pa je, s kakšnimi ljudmi se želimo družiti, kakšen odnos želimo imeti. Do kje smo pripravljeni priti nasproti in do kje smo pripravljeni sprejeti, da nam drugi pridejo nasproti.
4. Naslednja zelo pomembna in še najbolj zahtevna točka pa je – skomunicirati svoje potrebe, pričakovanja in jih uskladiti s potrebami drugih. Kajti če smo prišli do tega, da so nam določene stvari pomembne, je prav, da o tem seznanimo drugo osebo. In prav je tudi, da slišimo njihovo povratno informacijo, njihov pogled. Ali jim je to sprejemljivo. Temu sledi pogajanje oz. iskanje kompromisov (kar pa je tema za kakšen drug video oz. za seminar Prepričaj – zvito, ne na silo, ki sledi v kratkem. Več informacij najdeš spodaj v opisu).

Če smo se odločili, da je čas, da se osvobodimo zamere, je čas, da pogledamo kateri so ti 4 glavni koraki, ki nam olajšajo to pot.

Pri osvoboditvi od zamere nam lahko pomagajo 4 glavni koraki:

1. ISKRENOST DO SVOJIH OBČUTKOV:

Prvi korak je, da sprejmemo situacijo, ki se je zgodila. To pomeni, da se nehamo mučiti z vprašanjem: “Kako mi je lahko to naredil/a.” Ampak si rečemo: “Ja dejstvo je, da se je to zgodilo, to mi ni všeč.”  Sprejemanje in oprostitev je namreč naše notranje delo in ni odvisno od druge osebe. Je stvar našega novega pogleda na obstoječo situacijo.

Nato raziščemo naš pogled, kaj točno smo pri tem zamerili. Kako to vpliva na vaše življenje. Raziščemo svoja čustva in poskušamo razumeti, zakaj nam to povzroča ta čustva. Razumevanje izvora čustev je ključno za premagovanje zamer.

To je tudi čas, da sprejmemo odgovornost za svoja čustva in se zavemo, da smo mi tisti, ki nadzorujemo, kako bomo reagirali na določene situacije.

Preučimo pa tudi svoja pričakovanja do drugih in situacij. So realna? Ob tem se je dobro tudi zavedati, da nihče ni popoln.

Svoja čustva nato najprej zase konstruktivno izrazimo. To lahko naredimo s pisanjem dnevnika, v pogovoru s prijateljem ali terapevtom.

2. POGOVOR Z DRUGO STRANJO:

Cilj pogovora z osebo, ki ji zamerimo, je razumeti njeno stališče oziroma situacijo, ki je povzročila zamero. Razumevanje konteksta in perspektive drugega nam pomagajo videti širšo sliko.

Omogoči nam, da poskusimo razumeti stališče druge osebe in kako je ona doživljala situacijo. Pri sprejemanju drugačnih perspektiv in pri prepoznavanju skupnih človeških napak nam pomaga empatija.

3. ODPUŠČANJE S SPREMEMBO POGLEDA NA SITUACIJO:

Vem, to je vsekakor lažje reči, kot narediti. A je ključno pri premagovanju zamere. Pri tem je dobro vedeti, da odpustitev ne pomeni, da dejanje s tem odobravamo ali pozabimo, temveč da smo se odločili osvoboditi se negativnih čustev, ki jih zamera prinaša. Gre za odločitev, da ne bomo več pustili, da pretekli dogodki vplivajo na naše življenje.

A odpuščanje ni znak šibkosti, temveč ravno moči. Odpuščanje je predvsem način, kako osvoboditi sebe, ne nujno drugega. S tem, ko odpustimo, se osvobodimo bremena negativnih čustev. Hkrati tudi sprejmemo, da je življenje včasih nepošteno.

Oprostitev včasih zahteva tudi priznanje lastne ranljivosti, saj nas uči, da tudi sami lahko storimo napake in da nismo imuni na življenjske izzive.

To najlažje naredimo tako, da se nehamo osredotočati na negativne vidike situacije, ampak poskusimo najti pozitivne plati. V stilu: Kaj smo se naučili iz izkušnje? Kako nas lahko ta izkušnja obogati in prispeva k naši osebni rasti? Razmislimo tudi o tem, kaj bomo pridobili s tem, ko bomo oprostili? O prednostih, kot so notranji mir, čustvena svoboda in možnosti za boljše medsebojne odnose. Dobro je, da smo pri tem potrpežljivi s seboj in si dovolimo vzeti čas, ki ga potrebujemo.

4. ZAVAROVANJE PRED NOVIMI RAZOČARANJI:

Če je zamera povezana s kršenjem meja, poiščemo rešitve, ki bi pomagale izboljšati situacijo in odpraviti občutek nepravičnosti. Ob tem je seveda čisto legitimno vprašanje ali želimo še naprej ostati v odnosu in situaciji s to osebo.

Je pa to hkrati tudi priložnost, da vzamemo moč v svoje roke in ponovno vzpostavimo svoje meje. Postavimo jasne meje, ki bodo varovale naše dobro počutje in bodo preprečile podobne situacije v prihodnosti.

Tako to so bili 4 koraki, ki nas osvobodijo strupenih občutkov in zagrenjenosti, ki jih prinaša zamera.

Želim vam predvsem veliko moči, empatije in spretnega izražanja svojih pričakovanj ter posledično dobrih odnosov.

In naj bodo morebitni nesporazumi in razočaranja katalizatorji, ki vodijo v osebno rast in v še bolj kakovostne odnose.

Če ti je bil prispevek všeč, ga povšečkaj in deli naprej… Spodaj v komentar pa mi napiši kakšne so tvoje izkušnje s premagovanjem zamer.

Toliko za danes, jaz sem Anja in se vidiva v drugem videu.

Adijo.

ŽELIŠI PRISPEVEK RAJE POGLEDATI