Pred kratkim sem gostovala na simpoziju Geomantija, ki je nastal v organziaciji zavoda Anima mundi. In ko sva s soustanoviteljem Robijem Lavinom usklajevala vsebino predavanja, me je izzval,  da nekaj povem o tem, kako lahko prepoznamo  kredibilne  vsebine, še preden nam naredijo škodo. Saj so vsebine, ki jih konzumiramo, na koncu tudi hrana za naš um, ki odloča kako se bomo počutili, kaj bomo verjeli in vse do tega, kako uspešni bomo v življenju.

In ker se s tem, kako prepoznati kakovostne informacije in iz njih ustvarjati kredibilne vsebine, soočamo pri oblikovanju portala Ekologičen, hkrati pa je to tudi strokovno področje preučevanja, sem pripravila nekaj ključnih in preprostih smernic za kriterije, ki nam pomagajo prepoznati kakovostne in kredibilne vsebine in programe. Razkrivam pa tudi največje pasti, na katere moramo biti pozorni, da se ne ujamemo! Z željo, da bodo tudi vam v pomoč v zasebnem in poslovnem vsakdanu, da boste znali v poplavi informacij ločevati zrno od plevela.

Uvodoma sem v predavanju predstavila svoje 3 ANEKDOTE, KO SEM SE ‘USPEŠNO’ OSRAMOTILA. Bile so dokaj drage, a hkrati zelo koristne lekcije za današnje bolj suvereno krmarjenje med vsebinami. Naj se na tem mestu dotaknem prve.

Ta se je zgodila še v času mojega dela na Financah, ko mi je eden od urednikov na koncu dneva, ko sva urejala moj intervju z znanim, uspešnim slovenskim IT podjetnikom, rekel: “Se vidi, da si podlegla čarom svojega sogovornika.” Uf, sem pihala v sebi od jeze. Kdo pa misli, da je. In kaj je pravzaprav sploh misli s tem. Kaj ima to, da se mi zdi sogovornik šarmanten, sploh veze s kakovostjo članka?

Drugi dve anekdoti sledita v videu.

Ampak dejstvo je, da kdor dela, se tudi zmoti. A v resnici napak ni, je le učenje. Večja kot je napaka, več se naučimo.

Zato imam danes ravno na račun teh bolečih izkušenj več modrosti in bolj izostrene ‘radarje’ na tem področju.

Moj čut za prepoznavanje kredibilnosti vsebin pa je izostren tudi zato, ker se že vso delovno kariero snujem vsebine, ki bi prepričale in zbujale pozornost. Hkrati pa ves ta čas preučujem in se učim kako se da s pripovedovanjem zgodb (snovanjem vsebin) vplivati na percepcijo ter spreminjanje prepričanj in navad ljudi.

V predavanju na podlagi teh ugotovitev navajam ključne pasti, ki jih je dobro poznati, da se lažje uspešno izognemo zavajajočim vsebinam, ki se skrivajo v informacijski poplavi. Vsi smo namreč ranljivi za spretno zasnovano manipulacijo in nič sramotnega ni, če se nam zgodi, da nekaj časa verjamemo neki napačni informaciji.

Nič pa ni narobe s tem, da čez čas spremenimo mnenje o neki zadevi. Vse to je del osebne rasti, razvoja, širjenja svoje kože in avtentičnosti. To je odraz rastočega, odprtomiselnega, fleksibilnega mindseta ter večje pestrosti življenja.

Devet konkretnih nasvetov, ki sem jih predstavila na simpoziju, vam lahko služi kot zelo dobra orientacija za konzumiranje vsebin, ki lahko vam in vašim otrokom zagotovijo zdravo informacijsko dieto.

Prav tako sem navedla šest ključnih postavk, po katerih lahko prepoznamo bolj kredibilne vsebine. Če vsebina ne izpolnjuje teh lastnosti, je to lahko znak, da se vključijo naši alarmi. Na podlagi teh pa se lahko odločimo, da vsebino še sami malo bolj poglobljeno raziščemo.

Za konec pa še nekaj uporabnih nasvetov:

1. Ozaveščajmo svojo informacijsko dieto in si jo naredimo bolj zdravo! Kam je usmerjen naš fokus, kje se informiramo večino časa, kako se po tem počutimo? Kakšno je razmerje med prejemanje informacij skozi zaslone in iz prve roke (iz naše okolice)?
2. Več se zanašajmo na kanal, ki teče iz realnega doživljanja družbene situacije, ki jih dobim skozi fizično izkušnjo (v živo). Ta osebni, fizični, analogni, 3D kanal je zelo pomemben, zato ga je treba aktivno vzdrževati in krepiti. Ta kanal nam omogoča razvijanje sebe in svojih kognitivnih ter komunikacijskih spretnosti v materialnem smislu in prinese daleč največ zadoščenja, samoizpolnitve, samorealizacije. Ker če tega zanemarimo, s tem, da se osredotočamo le na virtualnega, bo lahko naša realnost postala zelo grozen prostor za življenje in bo popravljanje zanemarjenega stanja zelo boleče in naporno.
3. Več proaktivno iščimo informacije, namesto, da so informacije skozi algoritme usmerjene k nam. Svojo pozornost držimo v svojih rokah, pod svojim nadzorom. Kar pomeni, da raziskujemo v globine (se učimo, izobražujemo, pilimo) tista področja, ki jih dojemamo kot svoje poslanstvo (strast) ter čutimo in vemo, da z njimi lahko pozitivno prispevamo k razvoju družbe, da jo oplemenitimo z lepšimi in bolj bogatimi pozitivnimi izkušnjami. Seveda pa je nevarno, da bi to pripeljali v skrajnost, ko bi se osredotočali le na svoje interese in se čisto zaprli pred zunanjo realnostijo – to bi vodilo že v neke vrsto oholosti.
4. Predvsem pa zaupajmo, da bomo dobili prave informacije, ko jih bomo rabili in da ni nič hudega, če se določen čas vmes znajdemo v negotovosti, ker teh informacij še nimamo.