Večina staršev govori, razlaga in prepričuje. Pa upa, da bo to pri otroku zaleglo, da bo ubogal.
A se nič ne zgodi. Znano?
Te zanima, kako doseči, da se zgodi sprememba, ki jo želimo?
Vzrok se skriva v tem, da se ljudje več naučimo iz izkušenj kot iz besed.
Besede so zelo lahko dosegljive in ogromno jih je.
A dejanja so zares tista, ki spremenijo. In to je tudi nagrajeno, saj imajo besede ljudi, ki so tudi v praksi močni, večjo težo.
Ampak lekcija iz tega videa že takoj ponuja možnost, kako lahko to damo v prakso.
Namreč lahko porabimo še ogromno let, mesecev ali do konca življenja, da govorimo otroku in ga prepričujemo z besedami.
Lahko pa najprej mi nekaj spremenimo. Tako da nekaj zares naredimo. Saj vemo kaj, tisto, kar nam najmanj diši.
Ker vemo, da ne bo prijetno. Ker če bi bilo, bi že naredili.
Najti rabimo pogoj oz. ustrezno posledico, ki se bo zgodila, če se otrok ne bo držal dogovora.
Včasih je že ta del izziv. Zato bomo pogledali najprej to, kako to postaviti.
Druga stvar pa je, potem to narediti, izvršiti.
Potem pogledamo še to.
Njemu zato, ker bo lažje sprejel, ko bo prišlo do tega.
Nam pa zato, ker če imamo prej razdelan postopek, potek, ki bo sledil, se potem tega lažje držimo.
Postopek naj vključuje:
Težava, zaradi katere navadno tega ne izpeljemo je:
ker niti ne vemo, kako se lotiti. Ampak to bo zdaj po opredelitvi postopka laže.
To je kljukica.
Potem pa si moramo dati kar konkretno v urnik in rezervirati čas. Dobro je najti nek smiselen termin, ki se lepo poklopi ali že s kakšno aktivnostjo, ali z razpoloženjem (da smo najbolj pri volji za to). Jaz si rada dam časovni pritisk ali pred kakšno bolj prijetno aktivnostjo ali pa ko nanese, zajaham val.
Ali naredimo mehak prehod ali kar skočimo. Kakor komu bolj ustreza.
Takrat sledi dejanje preverjanja. Pogledamo, če je navodilo ustrezno izpolnjeno.
Če ni odredimo posledico, ki smo jo napovedali.
Nato pa moramo obvezno tudi preveriti, če je posledica izpolnjena.
To je uporabno za najrazličnejše primere:
Ob tem je dobro vedeti:
VSAKIČ NASLEDNJIČ BO LAŽJE. Pa ne le zato, ker bo jasno znano kakšen je postopek… Ampak tudi zato, ker bodo pogruntali, da se to kar rečete, zares zgodi.
Kajti to naša okolica hitro dojame, če samo grozimo in govorimo, nič pa se ne zgodi.
RESNIČNA ZGODBA OBUPANE MAME, KI JE ODMEVALA PO VSEJ SOSESKI
V bloku, kjer sem nekoč živela, se je zelo pogosto slišalo huronsko dretje ene mame. Bloki so bili postavljeni kot amfiteater in karkoli je kdo govoril zelo glasno je tako odmevalo, da smo vsi lahko slišali. In v tem primeru je bilo to, kar smo slišali, zelo neprijetno.
Ampak čeprav je bilo neprijetno, očitno njenega otroka ni motilo, saj se ni nič spremenilo – glede na to, kako ponavljajoče je bilo njeno dretje. Očitno ni bilo dovolj neprijetno in motivacijsko za otroka, da bi spremenil svoje vedenje.
Na to sem se spomnila, ko se se enkrat sama zalotila med dretjem nad svojim otrokom. Ugotovila sem kakšna nemoč se skriva v ozadju. In to je bila zame budnica, da sem nekaj spremenila.
Kajti starši zagotovo imamo moč v odnosu do otroka, samo zavedeti se je moramo in jo udejanjati. To pa pomeni zgoraj opisan postopek. In to pomeni, da gre predvsem v prvi vrsti za (pre)vzgojo nas samih. Kajti mi smo tisti, ki moramo spremeniti postopek ali vedenje, da ga bo spremenil otrok.
Naše besede so namreč prazne! Naša dejanja so tista, ki prinesejo spremembo vedenja naših otrok.
Vse to pa ne velja le za otroka, ampak za vse interakcije z ljudmi: partnerja, starše, podrejene, šefe, prijatelje, znance… Skratka za vse ljudi, ki jim predstavljamo avtoriteto, ali imamo nek dogovor z njimi. To pa je praktično skoraj z vsemi. Le ‘posledice’ (kazen) bodo v teh primerih malo drugačne.
BI TO VSEBINO RAJE POGLEDAL:
Če se ti je zdela vsebina zanimiva, se naroči na ta Youtube kanal, kjer vsak teden objavljam učinkovite in preproste rešitve za obvladovanje sebe, s pomočjo samohipoze, in vplivanje na druge, s pomočjo pogovorne hipnoze. Vesela bom, če video tudi povšečkaš. Če se ti zdi koristna, jo pošlji naprej, da še komu pomagaš, da izboljša svoj vpliv na vedenje otroka ali drugih ljudi… Napiši mi v komentar, kakšni so tvoji prijemi pri uvajanja pravil in vzgoji otrok.
Sicer pa toliko zaenkrat, jaz sem Anja in se kot običajno vidiva v naslednjem videu.
Adijo!
