Najbolj neizkoriščen potencial, ki se ga ljudje pogosto ne zavedamo, je poslušanje sogovornika. Večinoma tako radi več govorimo kot poslušamo. Tudi v konfliktih zmotno mislimo, da bomo bolj uspešni, če bomo človeka prepričali tako, da bomo glavna zvezda pozornosti in bo beseda naša. A to v resnici želi naš ego. Zato se nam morda na prvi hip zdi kontraintuitivno, da bomo bolj uspešni v prepričevanju, če bomo mi tisti, ki bomo govorili najmanj.

A dejstvo je, da nam poslušanje omogoči boljšo pripravo argumentov, saj tako lahko bolje spoznamo sogovornikove cilje, prepričanja in motivacije, ki vodijo njihovo stališče. Če vemo, kaj si ta oseba želi, je večja verjetnost, da bomo lahko naše argumente preoblikovali na način, da bodo razumljivi in zanimivi zanjo ter nam bo pripravljena ali jih sprejeti ali priti vsaj na pol poti.

Na primer, če želimo svojega najstnika navdušiti za zdravo prehranjevanje, morda argument zdravja ne bo pravi, ampak bo morda bolj primeren argument boljšega videza ali kaj tretjega. A tega ne moremo vedeti, če ne utihnemo, če ne znamo aktivno poslušati in če ne znamo s tem zbrati čim več ustreznih informacij.

Kot poslušalec imamo tako možnost zastaviti vprašanja in s tem usmerjati okvir razmišljanja. S pravimi vprašanji lahko namreč pripeljemo sogovorinika k nam sorodnemu razmišljanju, saj mu lahko na ta način pokažemo kje so vrzeli. Hkrati pa nam poslušanje omogoči vzpostavitev globlje povezave. S tem se poveča tudi zauanje, saj se ne čuti napadenega temveč sprejetega.

Ključno je, da jasno pokažemo, da sočustvujemo z njihovim stališčem. Na določenih delih jim lahko damo tudi prav, vendar moramo biti pri tem previdni, katere dele potrdimo, da še vedno usmerjamo preobražanje njihovega mnenja v želeni smeri. Ključno je, da smo dovolj pozorni, da najdemo konflikt v njihovem mnenju in jih nato potisnemo v kotiček logike, iz katerega ne morejo pobegniti, saj se s tem zgodi nekakšen miselni ‘šah mat’.

In to je pravi teren, na katerem lahko pride do spremembe prepričanja. Ko se to zgodi, pa je potrebna velika zrelost komunikacije, saj so trenutki, ko ugotovimo, da smo v zmoti, zelo boleči za naš ego. Takrat rabimo veliko mero sprejetosti, da začutimo varnost in spodbudo, da se zavemo, da je sprememba stališča dobra. Večja možnost je, da se bodo strinjali z nami in si premislili, če smo vljuden sogovornik.

Preden si ogledamo kako lahko skozi poslušanje zberemo čim več ustreznih informacij, se naroči na ta Youtube kanal, saj vsak teden objavljam učinkovite in preproste rešitve za obvladovanje sebe, s pomočjo samohipoze, in vplivanje na druge, s pomočjo pogovorne hipnoze in drugih komunkacijskih tehnik.

POSLUŠANJE SOGOVORNIKA LAHKO POSTANE MAKSIMALNO AKTIVEN PROCES

Torej cilj poslušanja je zbrati čim več informacij in čim bolj spoznati sogovornika!

To lahko naredimo tako, da povečamo aktivnost našega poslušanja.

Naša naloga je potemtakem, to navidez pasivno dejavnost kot je poslušanje, narediti čim bolj aktivno oziroma aktivno sodelovati v pogovoru, tudi če ne govorimo. (Še en simpatičen in zanimiv paradoks :))

Aktivno poslušanje od nas zahteva, da smo pozorni na to, kaj se sporoča verbalno in kaj neverbalno. Pozorni smo in čim bolj ozavestimo ter si razložimo vsebino povedanega, kot tudi prisotna čustva in govorico telesa. Trenirati in nadgrajevati moramo svojo pozornost in empatične sposobnosti.

Psihologa Carl Rogers and Richard Farson navajata 3 glavne sestavine aktivnega poslušanja:

• Prisluhnite celotnemu pomenu: Ko nekdo posreduje sporočilo, je treba zbrati dva pomena: vsebino in čustven odnos v ozadju do sporočila. Aktivni poslušalec ni samo uglašen s posredovanimi informacijami, ampak tudi s tem, kako so posredovane, in morebitnimi neverbalnimi znaki.
• Upoštevajte vse znake: Nebesedni znaki vključujejo ton glasu, izraze obraza ali telesa in hitrost govora. Vse to skupaj lahko posreduje veliko globlji pomen kot zgolj vsebina povedanega.
• Odziv na občutke: Ko je odziv ustrezen, se mora poslušalec po poslušanju odzvati na občutek povedanega. Na ta način se govorec počuti razumljenega in se vzpostavi empatija.

Aktivno poslušanje pa uvajamo tudi tako, da:

• skrbimo za ravno pravo mero očesnega stika
• z govorico telesa pokažemo, da smo vključeni v pogovor, tako da smo s telesom usmerjeni proti osebi, ki govori
• ohranjamo sproščeno in odprto držo
• prikimavamo ali zvočno potrdimo slišano (aha, mmm, ja…)
• počakamo in ne prekinjamo sogovornika niti ne dodajamo svojih občutkov ali mnenj, dokler ne konča
• ponovimo slišano, da zagotovimo, da smo pridobili pravilne informacije in sočustvujemo s povedanim
• pozorni smo na govorico telesa sogovornika

Še nekaj dodatnih navodil, ki jih je dobro upoštevati:

• Pomembno je, da ostanemo umirjeni skozi ves pogovor. Bolj kot smo sproščeni v pogovoru, lažje in bolj naravno bo tekel. Zato se je dobro ves čas zavedati izraza na svojem obrazu, saj želimo čim bolj pozitivno vplivati na sogovornika. Zato je nasmeh najboljša možnost, ker pove sogovorniku, da smo odprti za komunikacijo in pozitivni. Nasmeh prav tako nakazuje, da smo sproščeni in lahkotni, čeprav smo v sebi nervozni. Nasmeh je pomemben, tudi če gre le za telefonski pogovor, saj se sliši, kako izgovarjamo besede, ko smo nasmejani.
• Iskren kompliment je lahko zelo uporaben kot prižigalec pogovora, a je pomembno, da je kompliment čim bolj realen, smiseln oz. na mestu. Tako kot vsak rad govori o sebi, vsak rad sliši lepe stvari o sebi. S komplimentom sogovornika pomirimo in ustvarimo prijateljski odnos že na samem začetku pogovora.
• Komunikacija naj vseeno ne bo popolnoma enostranska, saj ne moremo pričakovati, da bo nekdo delil osebne podatke, če tega niste pripravljeni storiti sami. Ključno je najti ravnovesje med odprtostjo in intimnostjo. Zato je smiselno predstaviti tudi kakšno zanimivost o sebi, ki demonstrira tudi določeno stopnjo ranljivosti, da se sogovornik lahko tudi sam sprosti in se počuti udobno. To ne pomeni, da moramo takoj odpreti težke ali resne teme, ampak je najbolje informacije dozirati v skladu s ciljem. Hkrati pa smo pozorni in čim bolj poudarimo, kjer se strinjamo in kjer se naše izkušnje prekrivajo.
• Paziti moramo, da ne pademo v past, da začnemo preveč in poglobljeno govoriti o samem sebi. Brzdamo tudi svojo zavzetost za teme, ki nam sprožajo močna čustva.
• Prav tako nismo v pogovoru zato, da bi sodili. Ko slišimo poglede drug drugega, je lažje premoščati nasprotja in prepričati sogovornika.
• Kadar nam sogovornik začne pripovedovati o svoji težavi, se nam pogosto vklopi nagonska reakcija, da bi mu želeli dati nasvet. A ti ni najbolj pametno, razen če nas direktno vpraša. Najbolje je poslušati s sočutjem. Če pa vseeno želimo pomagati, pa raje rečemo: »To se sliši res neprijetno. Če kaj potrebuješ, mi sporoči. Z veseljem pomagam, če lahko.«
• Prepustimo sogovorniku, da določi tempo in ton pogovora. S tem omogočimo, da se sogovornik počuti udobno, kar je eden najpomembnejših korakov pri tem, kako začeti pogovor. Medtem ko sami ohranjamo nadzor nad celotnim pogovorom in usmerjamo glavne parametre, drugi osebi omogočimo nadzor nad kakovostjo pogovora, ko lahko usmerja globino in resnost določene teme.
• Celoten nadzor nad pogovorom moramo vedno ohranjati sami, tako da pustite drugi osebi, da se počuti pomembno. Kot rečeno zgoraj sogovorniku omogočimo, da vpliva na značaj pogovora, mi pa moramo biti odgovorni za najpomembnejši element: tematike pogovora. Če je to pogovor na temo poslovnega sodelovanja, bomo vsebine vedno znova držali na pomembnih postavkah in se pomikali od ene do druge. Če je pogovor med fantom in punco, ki se osvajata, lahko teme usmerjamo vse bolj v intimno smer (v skladu z upoštevanjem tempa in pripravljenosti sogovornika). A tudi če sogovornik vpelje svojo temo, mu dopustimo, da jo vpelje, saj je pomembno po potrebi tudi podeliti nadzor.
• Pogovor pa nadzorujemo in usmerjamo z vprašanji in podvprašanji glede na slišane odgovore. Z iskanjem pravih vprašanj dajemo drugi osebi iluzijo nadzora. Ko postavljamo vprašanja, dovolimo drugi osebi, da večino časa govori ona, medtem ko sami poljubno spreminjamo teme s preusmeritvijo vprašanj. Uporabljamo vprašanja, ki poglabljajo in nadaljujejo pogovor.
• Vprašanja moramo čim bolj osredotočiti na sogovornika, kako se počuti ali kaj je počel.
• Ko sogovornik govori o stvareh, o katerih želimo, da nam pove še več, ga nagradimo s še več pozornosti in odobravanja, saj ljudje radi čutimo, da smo razumljeni in sprejeti. In če ljudje čutijo, da dobijo čustveno in praktično poplačilo, jih spodbudi, da nam povedo še več o tem.

V prihodnjem videu pa bomo obdelali različne tipe vprašanj. Spoznali bomo katera vprašanja prispevajo h krepitvi sodelovanja, katera pa delujejo rušilno.

Če pa te TE ZANIMAJO TRENINGI, KJER LAHKO VADIŠ VPLIVANJE IN PREPRIČEVANJE ZA VEČJO MOČ V KOMUNIKACIJI ZA RAZLIČNE VSAKDANJE SITUACIJE (v službi, s partnerjem, z otroci, prijatelji, sosedi, znanci…? Oktobra se v živo začenjajo (PO)GOVORI Z VPLIVOM! VEČ INFORMACIJ: https://anjahorvatjeromel.com/izdelek…

ŽELIŠ RAJE POGLEDATI TO VSEBINO:

Če se ti je zdela vsebina zanimiva, bom vesela, če jo povšečkaš. Če se ti zdi koristna, jo pošlji naprej… Pa napiši spodaj v komentar, kakšne so tvoje izkušnje s poslušanjem.

Sicer pa toliko zaenkrat, jaz sem Anja in se vidiva v naslednjem videu.

Adijo!