Naš živčni sistem se odziva tako, kot se je naučil. Če se je naučil biti nenehno v stresu, pomeni da je kronično deregulan. Zato je napetost njegova normala.

Čeprav je morda v nekem trenutku delovalo, tako na dolgi rok ne moremo zdržati. Zato imam danes zate preprosto rešitev!

Kadar dlje časa doživljamo preobrementive ali se moramo prilagajati na nevarno ali čustveno nestabilno okolje, naš živčni sistem (in celo telo) živi v preživetvenem stanju. To je stanje nenehne pripravljenosti, da ustrezno odreagira. Nikoli ali preredko občuti stanje miru in varnosti.

Lahko bi rekli, da je živčni sistem večino časa napet kot struna, namesto sproščen. To pomeni, da je živčni sistem stalno na preži, tudi ko realne nevarnosti ni več.
Kar je znak, da sedanjost doživlja skozi filter preteklosti.

A napetost sama po sebi ni slaba. Nasprotno – celo koristna je. Slabo je le, če mu ne zagotovimo vmesnih faz sproščenosti.

ZNAKI DEREGULIRANEGA ŽIVČNEGA SISTEMA V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU

Na ravni živčnega sistema:

• stalna notranja napetost ali občutek preobremenjenosti
• nizka toleranca za dražljaje (zvoki, svetloba, zahteve drugih)
• hitro nihanje med hiperaktivacijo (tesnoba, nemir) in hipoaktivacijo (odklop, praznina)
• težave z občutkom varnosti v telesu

Na telesni ravni (telo pogosto govori prej kot um):

• kronična napetost ali globoka izčrpanost
• plitvo dihanje, občutek teže ali stiska v prsnem košu
• prebavne težave, glavoboli, nepojasnjene bolečine
• motnje spanja
• tresenje, mravljinci, notranji nemir ali otopelost

Na čustveni ravni:

• hitro čustveno preplavljanje ali popoln izklop čutenja
• izbruhi ali umik vase
• občutki sramu, krivde ali nemoči brez jasnega razloga
• stalna tesnoba ali notranja praznina
• težave pri doživljanju veselja in sproščenosti

Na miselni ravni:

• nenehno skeniranje nevarnosti
• katastrofično razmišljanje
• megla v glavi in težave s fokusom
• notranji pritisk, da je nekaj narobe z nami in da se moramo spraviti v red

V odnosih:

• preobčutljivost na kritiko ali zavrnitev
• močna potreba po potrditvi ali popoln umik
• težave s postavljanjem meja
• hitro prevzemanje čustev drugih (še posebej pri empatičnih ljudeh)

NOTRANJI PARADOKS DEREGULACIJE – zelo pomembno!

Eden najbolj bolečih vidikov deregulacije, ki je hkrati izjemno pomemben, je v resnici paradoks, da si človek želi mir, a telo ga doživlja kot nevarnost. Tisti občutek, ko želimo počitek, a takoj ko se začnemo umirjati začutimo tesnobo. Morda želimo bližino drugih ljudi, a nas ta hkrati preplavi z nelagodjem. Pri čemer gre preprosto za to, da telo še ne zaupa, da je varno spustiti nadzor.

Do dereguliranega živčnega sistema pride razvije, če varnost v otroštvu ali kasneje ni bila stalnica. Največkrat zato, ker čustva niso bila regulirana v odnosih. To je zahtevalo, da dlje časa zdržimo in smo močni. Zato se stres ni imel priložnosti razelektriti. In naše telo se je naučilo, da bolje biti preveč pripravljen kot nepripravljen.

Kaj tak preobremenjen živčni sistem zato ne potrebuje dodatnih pritiskov, več discipline, pozitivnega razmišljanja ali drastičnih sprememb. Potrebuje občutek biološke in čustvene varnosti, ki jo ustvarja nežnost, ponavljanje majhnih regulacij, najprej delo s telesom in šele nato z umom.

A dobra novica je, da je naš živčni sistem nevroplastičen, zato se lahko nauči novega načina delovanja.

Tvoj živčni sistem se res odziva tako, kot se je naučil, da preživi, a danes imaš izbiro za ustvarjanje nove izkušnje. Na nežen, varen in preprost način.

ZATO TI V TEM VIDEU RAZLOŽIM: 

• kako lahko regulacijo gradiš skozi biološko varnost, somatske prakse in nevroplastičnost
• konkretne, preproste mikro prakse, ki jih lahko uporabljaš vsak dan.

POGLEJ VIDEO