So dnevi, ko sem kar ponosna na svojo raziskovalno naravo, ki mi omogoča vizionarskost in pionirstvo v življenju. Rada sem tudi v družbi prebujenih, odprtomiselnih, kreativnih in ozaveščenih ljudi, ki me še dodatno navdihujejo, mi omogočajo hitrejšo osebnostno rast in mi omogočajo bogato življenjsko izkušnjo.
Z leti sem se tudi naučila že kar solidno razločevati med zrnom in plevelom idej ali laži in resnico. Čeprav je to proces, učenje katerega se nikoli ne konča, sem hkrati tudi ponižna v zavedanju, da se še vedno lahko tudi kdaj zmotim oz. me kaj zaslepi ali kasneje spremenim svoje poglede, ko še bolj v globino spoznam določene stvari ali ko dobim nove lastne izkušnje.
A priznam tudi, da pridejo dnevi, ko si želim, da bi bila med spečimi, zasanjanmi sanjalci v ‘Lala Landu’ in bi si lahko domišljala, da živim v idealnem svetu, ki ga ne so/ustvarjam sama, ljudje na položajih in v pozicijah moči pa so sami dobrotniki, ki vse delajo v mojo in našo največjo korist ter z nobenim drugim namenom.
Včasih rabiš kar močan želodec, da lahko vse vidiš čim bolj tako kot je (brez rožnatih očal).
A po drugi strani, vem, da vedno nekega dne pride budnica/reality check. Takrat pa je lažje za tiste, ki so že v prednosti in so se tako že aklimatizirali na ‘razmere prihodnosti’ in so že nekoliko bolj pripravljeni na bumerang, ki prihaja. Tako so lahko tudi glavni kreatorji lepše prihodnosti.