Naj uganem: Če bereš ta prispevek, je največja verjetnost, da si žena partnerja, s katerim imata težave v odnosu zaradi pretiranega vmešavanja njegove ‘skrbne’ mame. Ta namreč še vedno misli, da ima opravka s svojim majhnim sinčkom. Morda pa si moški, ki si že prepoznal ta vzorec prepletenosti med sabo in mamo in iščeš rešitev, kako se osvoboditi, da boš lahko zgradil ali rešil svoj odnos s partnerko.
Če si na novo tukaj, potem se naroči na moj Youtube kanal za več tutorialov in nasvetov na temo dobrih odnosov, strateške komunikacije, spretnejšega prepričevanja in samoobvladovanja.
No, pa nazaj k temi s posesivnimi mamami predvsem do svojih odraslih sinov se tako pogosto ponavlja na hipnoterapijah, da očitno kliče po tem, da jo osvetlimo.
Je pa vedno veeelik izziv, ko ozaveščamo tako bolečo temo, kot je ta. Ravno zato se mi zdi pomembno, da se vsak zaveda svoje odgovornosti in se osredotoči predvsem na svojo osebno rast. Le to lahko prinese še boljše odnose in nove dimenzije zdrave povezanosti.
Zato bi rada preden začnemo posebej poudarila, da je pomembna velika stopnja zrelosti pri obravnavani tematiki, saj je zelo čustveno nabita tema. Nikakor ne pristajam na to, da bi blatili kogarkoli v tem odnosu. Ampak je cilj ozavestiti, da bi lahko izboljšali ali celo rešili odnose.
Zanimiv paradoks je, da posesiven starš drži tak nadzor nad svojim otrokom, ker ga noče ‘izgubiti’. A pogosto, ko pride do točke preloma, se zgodi ravno to. Razen če se starš prej ne ‘skulira’. Se zave te dinamike in se poglobi v vzroke, ki jo poganjajo, ter se odloči dozoreti.
Nasprotna skrajnost pa je, da se otrok ‘vda’ v situacijo in se odreče svojim interesom v življenju in ostane doživljenjski ‘partner’ svojim staršem ter živi po njihovih pričakovanjih.
Čeprav se naslov prispevka osredotoča na toksičen odnos med mamami in sinovi, pa je lahko podobna dinamika tudi med očeti in hčerami ali mamami in hčerami ali očeti in sinovi. A glede na pogostost problematike, kot se z njo srečujem na hipnozah, bomo danes osredotočeni na mame in sinove. Čeprav isti principi in reštve lahko veljajo tudi za druge relacije.
Ampak v vsakem primeru, ko gremo kot otroci iz gnezda naših staršev in začnemo ustvarjati svojo družino, ta nova družina z našim romantičnim partnerjem postane naša primarna družina. Nezdravo je, če se odrasel moški po tem pri odločanju še vedno zanaša na mamo in jo ima za glavno prednostno nalogo v svojem življenju.
A vse nas mame nekoč čaka podobna naloga – da spustimo svoje otroke, da odletijo po svoje in si ustvarijo svojo družino. Ker zdaj vemo, da je to pogoj za zdrave odnose tako znotraj njihove nove primarne družine kot za njihov odnos z nami starši.
Preden pogledamo, kako rešiti nastalo situacijo in če je sploh rešljiva, pa poglejmo zakaj prihaja do tega in kako se to najpogosteje kaže.
Kako se to pojavlja v praksi:
Ena od mojih strank mi je pripovedovala: “Z možem se boriva v najinem zakonu, ker je čisto prepleten z njegovo mamo. Mož naredi vse, kar mu naroči moja tašča. Imeli smo celo poroko po njenem okusu, namesto po njegovem in mojem. Mož je namreč sprejel vsako njeno ‘pomoč’, ki pa je imela svojo ceno.”
Kot vidimo se to v praksi največkrat kaže tako, da ima odrasel moški bolj tesno čustveno povezavo z mamo kot s partnerko, da se partnerka počuti kot da je v tekmi z njo. Saj je večkrat mama na prvem mestu pred partnerko. Ali pa mama kritizira partnerko in je z njo v tekmi za ljubezen svojega otroka.
Nekatere mame imajo pretirano potrebo po nenehni pozornosti in občudovanju s strani svojih sinov. To lahko privede do tega, da se sin čuti dolžnega izpolniti njena nerealna pričakovanja tudi za ceno lastnega razvoja in sreče.
Takšne mame se vedejo pretirano zaščitniško in še vedno želijo vse vedeti o svojem otroku ali se vmešavajo v njegove poglede, aktivnosti. Vedno znova se ponudijo ali zagrebejo, da bodo poskrbele za določene obveznosti sina. Ali pa zasmehujejo stvari, ki jih počne sin, če niso usklajene z njenimi. Morda se partner za svoje življenjske odločitve še vedno prej posvetuje z mamo kot s partnerko.
Lahko tudi mama večkrat namiguje sinu, da je odgovoren za njeno dobro čustveno počutje. Ali pa želi, da njej izkaže največje in posebno spoštovanje. Uporablja pa lahko tudi taktike za pripisovanje krivde ali čustvenih groženj, da bi sina obdržala blizu sebe. Lahko gre celo za izsiljevanje v obliki financ.
Ni presenetljivo, da so partnerke svojega moškega posledično jezne na svoje tašče ali na svoje partnerje ali na oba.
Takšni moški imajo pogosto težave z odločanjem, postavljanjem mej, so podredljivi, sicer pa do žensk zelo pozorni in ustrežljivi. Težave imajo lahko tudi z uveljavljanjem lastnih potreb, skrbjo zase in z razvijanjem občutka neodvisnosti, zato pogosto gravitirajo k soodvisnim odnosom.
Omenjeni vzorci pa niso lekcije le za tašče in njihove sinove oz. naše partnerje, ampak tudi za nas partnerke. Vprašanje je namreč kako svojo moč in odgovornost prevzemamo same. To je priložnost za vse nas, da odrastemo, se postavimo na svoje noge, sprejememo, da imamo tudi odgovornost v vsaki neljubi situaciji in da moramo moč najprej prakticirati same pri sebi.
Da se vzpostavi taka dinamika v odnosih, je to posledica, da vsi igramo svojo vlogo pri poganjanju tega vzorca. Pogosto je to znak, da smo tudi same nagnjene k dominiranju, a vseeno manj kot tašča. Ali pa smo preveč prijazne in želimo dajati druge na prvo mesto, zato nas taki moški privlačijo, da bi lahko me skrbele zanje.
Pogosto znamo ženske pri vzgoji otrok kar zadominirati, saj nas žene naš materinski nagon, ki zbudi v nas mamo medvedko in želi, da da je vse po naše. In težave se pojavijo predvsem pri vzgoji sinov. Govorim iz svojih izkušenj, saj sem tudi sama iz svoje zaščitniškosti, ko sta bila sinova še majhna, hotela imeti glavno besedo pri vzgoji. Tudi pri zelo fantovskih aktivnostih.
A sva s partnerjem prišla do tega, da je za vzgojo sinov bolj pristojen oče, ne mama. Tako kot je v primeru hčera lahko bolj pristojna mama, ker jih lahko bolje razume. Ampak s tem ne mislim, da drugi nima besede. A včasih se moramo znati tudi brzdati, ko gre za vsiljevanje svojih idej drugemu spolu.
Je pa to vsekakor tudi priložnost za moške, da vzamejo moč v svoje roke in se postavijo za svoje interese in potrebe. Ampak tudi ženske jim moramo pustiti, da so moški. Da jih zaradi svojih raznih strahov ne porežemo ali ‘kastriramo’.
Za nas mame je zato zelo pomembno, da postopno režemo niti do svojih otrok. Tudi sama sem mama in se zavedam, da so nekje meje, ki jih moram spoštovati. Prav tako mora ostajati moj cilj, da jima pomagam, da se postavita na svoje noge, ne da ju privežem nase. Kar ne pomeni, da jim ne bomo več nikoli pomagali ali jim stala ob strani, če nas bodo prosili.
Absolutno sem mi zdi prav, da obstaja medgeneracijsko sodelovanje in solidarnost. A v praksi vidim, da je ta še večja, če vsak živi svoje življenje in dovoli drugim, da živjo svojega. Da se spoštujejo meje.
Seveda je svet tudi poln nevarnosti in na nas starših je, da zaščitimo svoje otroke in jih naučimo spretno krmariti med temi nevarnostmi. A pride čas, ko otroci zletijo iz gnezdeca in takrat moramo zaupati vanje. Jim omogočiti, da izbirajo, se odločajo po svoje in se učijo tudi iz svojih napak. Takrat ni več primerno, da jim poskušamo vsiljevati svoje z izsiljevanjem, zbujanjem krivde in podobno. Še vedno pa je primerno, da smo jim ob strani, a ne kot šefi, temveč kot mentorji.
Kot vidim, je staršem v veselje, da še vedno kdaj ‘pocrkljajo’ svoje velike otroke. In tudi nam že odraslim otrokom paše, da nas starši še vedno razvajajo. Je pa tudi prav, da je vse to v ravnotežju. In če želimo, da je naša primarna družina postane samostojna, je prav, da se odcepimo od udobja mama servisa in stopimo na svoje noge. SIcer je vse to negodovanje odveč, če nam paše, da nas suportirajo, hkrati bi pa radi bili samostojni. Vse ima namreč svojo ceno, ki jo moramo sprejeti in plačati.
Ampak videla sem kar nekaj primerov, kako so pari to uspešno rešili in posledično zaživeli v dobrih odnosih. Zato vem, da je mogoče. Čeprav je pri nekaterih parih to lažje kot pri drugih. Poznam zgodbo, ko je partnerka po nekaj letih prijaznosti prepoznala ta vzorec in se je odločila nehati igrati po pravilih tašče in mož je moral izbrati: ali tašča ali partnerka. V nekaterih primerih je takoj izbrali partnerko, v nekaterih šele potem, ko ga je ta najprej zapustila, nekje pa se preprosto ni izšlo.
No, sedaj pa poglejmo 4 korake, kako spremeniti to dinamiko narediti bolj zdravo:
Lahko krivimo svojega partnerja, svojo taščo, sami sebe kolikor hočemo, ampak to nas ne bo pripeljalo do dobrega odnosa s partnerjem. Namreč igranje na krivdo je nezrelo, nespodbudno in nas postavlja v vlogo žrtve. Kar pa res smo, a le dokler sprejemamo in igramo to vlogo.
Na tem mestu je tako čas za fokus na svojo moč. Da se zavemo, kaj je v naši domeni?
In največjo moč in vpliv imamo zares na sami sebe. A še prej se moramo bolje spoznati, da se lahko zavemo, kje so naše meje oz. do kje smo pripravljeni sprejemati kompromis.
Če smo partnerka, to pomeni do kje bomo tolerirale vedenje svojega partnerja. Ker za to gre. Zato se moramo glede tega pogovoriti predvsem s partnerjem. Saj je on tisti, ki je pristojen, da prereže niti s svojo mamo in ne me. Me smo v odnosu z njim, ne s taščo. On je tisti, ki še ni rešil svoje situacije.
Če pa smo odrasel moški, ki dopušča svoji mami, da se preveč vmešava v njegovo zdajšno primarno družino, prav tako nima smisla kriviti mame. Ampak se podučiti o dinamiki takšnih odnosov in zbrati moč ter se odločiti postaviti zase in za svojo aktualno družino.
Torej partnerka bo postavila meje svojemu možu.
Partner pa bo postavil meje svoji mami.
Zavedati se moramo, da v večini primerov ne bo šlo kar z nasmeškom in v miru. Ampak ker so to občutljive situacije, je to tako kot da bomo dreznili v osje gnezdo, zato največkrat v tej prvi fazi lahko pričakujemo zelo turbolentno reakcijo.
Tako partner kot partnerjeva mama se bosta v uporu poslužila obrambnega napada na partnerko. Zato je dobro, da smo na to pripravljeni in da res ohranjamo mirnost. Zato je res pomembna prejšnja točka, da se prej dobro znebimo zamere, obtožb in obtoževanja drugih. Ampak na to gledamo kot postavitev na svoje noge in v svojo moč, ki je naša lekcija. Ter v možnost izboljšanja odnosov v prihodnje.
Nekdo pač mora začeti in navadno tisti, ki je najbolj dominanten nima potrebe, ker on si je stvari že uredil po svoji meri. Zdaj pa je čas, da si jih tudi mi.
Pri tem je res dobro imeti razjasnene zahteve in svoje meje ter se zvedati, da so vsi scenariji možni. Tudi to, da se partner odloči za mamo. Zato je res vprašanje tega kaj nam več pomeni oz. kaj je naš cilj v dani situaciji.
Če pa gre za moškega, ki mora rešiti s svojo mamo, pa je dobro vedeti, da včasih posesivne mame res ne popuščajo in je zato včasih nujno tudi začasno prekiniti stike.
Ampak če smo prišli do točke, ko je situacija nevzdržna, je nekaj treba narediti.
Predvsem je treba jasno skomunicirati svoje meje.
Je pa pomembno v takih zahtevnih pogovorih uporabljati tudi principe strateške komunikacije, da lahko speljemo čim bolj učinkovito. In pri tem zgradimo še boljše odnose z vsemi. Predvsem pa, da čim bolj zmanjšamo možnost konflikta.
Pomemno je, da svoje meje skomuniciramo brez obtoževanja. Čim bolj odločno in jasno povemo, katero vedenje se vam zdi nesprejemljivo, ter prijazno prosimo, naj spoštujejo naše predstavljene meje. Če smo partnerka, jih bomo skomunicirali možu. Če pa smo partner, pa jih skomuniciramo svoji mami.
Na nas pa je, da smo dosledni in odločni pri uveljavljanju teh meja, tudi če se nam sprva zdi neprijetno. Od tega je namreč odvisno, ali se bodo uveljavile in postale nova praksa.
Pa poglejmo primer, kako lahko partner to skomunicira svoji mami:
“Mami cenim, da me imaš tako zelo rada in res je lepo, da si želiš ______, da mi to sporočaš na _______ način, ampak ti moram povedati nekaj o meni. Spoznal sem nekaj novih stvari in ena od teh je, da če mi to sporočaš na tak način, me straši. Občutek imam, kot da sem pod prevelikim pritiskom in ob tem se ne počutim dobro. In ker se še učim postavljati svoje meje in se pred takimi stvarmi zaščititi, je moja najboljša obramba v tem trenutku, da se umaknem za nekaj časa. Zato bi ti želel povedat, da ti sicer lahko nadaljuješ na isti način, ampak če želiš, da _______ (sodelujeva pri čemer koli že), je najbolje da to narediš tako _________ (in predstavimo rešitev). Tako bo zame najbolje, da ti bom lahko pomagal.”
Kot je razvidno iz govora, smo v komunikaciji osredotočeni predvsem nase, na svoje občutke in potrebe ter predstavimo svojo željo, kako bi nam ustrezalo, da poteka njena komunikacija z nami, če želi, da ji pomagamo. Hkrati damo vedeti, da ne bomo mogli biti na voljo isto minuto. Niti v enem samem namigu ji ne damo vedeti, da je slab starš. Prav tako je ne obtožujemo, da nam ona ustvarja pritisk. Kar je tudi čisto res, da si ga lahko le sami.
Vedno smo sami odgovorni za zgodbo, ki si jo pripovedujemo, in nam ustvarja določene občutke. Kot smo tudi sami odgovorni za ‘ozdravitev’ toksičnih odnosov, v katerih smo. Oz. za to, da take odnose preprečimo ali omejimo, če ne gre drugače.
Če pa te zanima še več trikov za spretno prepričevalno komunikacijo, pa se obvezno prijavi na brezplačni webinar PREPRIČAJ KOGARKOLI – ZVITO, NE NA SILO, ki ga prirejam 7. marca ob 20h preko spleta. REZERVIRAJ SI SVOJE MESTO
Ozavestimo, kje lahko tudi pri svoji vzgoji in odnosih preprečimo, da bi tudi sami naredili takšno napako kot jo opažamo pri svoji tašči ali svojih starših.
Trenirajmo se pri vzgoji svojih otrok, da jim čim bolj zavestno postopno vse bolj omogočamo, da prevzemajo vse več odgovornosti, postajajo samostojni in se učijo skozi napake. Kajti kot ugotavljam v pogovorih z učiteljicami in vzgojiteljicami imamo vsi mi, tudi če smo žrtve, takih dominantnih tašč, še kako veliko lekcij za osvojiti.
Predvsem s tem, da se kot starši ne vmešavamo v vse in se učimo tudi zaupati. A ker si vseeno želimo, da naši otroci tudi varno krmarijo skozi občasno tudi nevaren svet, se predvsem potrudimo, da jih čim bolje izobrazimo o pomembnih stvareh, še posebej tistih, ki jih drugje ne izvedo.
In da včasih morda tudi mi zamižimo na eno oko, ko vidimo, da drugi (babice in dedki, vzgojitelji…) ne delijo istih pogledov in vrednot glede prehranjevanja, izobrazbe, preživljanja prostega časa, poklica… Sploh če gre za manj pomembne stvari. In da učimo otroke, da imajo različni ljudje različne poglede. In jim predstavimo prednosti in slabosti vseh.
Tako to so bili 4 glavni koraki.
Po potrebi pa lahko poiščemo tudi pomoč, če mislimo, da sami ne zmoremo skozi to.
Če vas je ta video vsebina morda razburila, je to zelo verjeten pokazatelj, da ste se prepoznali v tem.
Če se ti je zdela vsebina koristna in zanimiva, jo povšečkaj in deli naprej… Napiši v komentar svoje izkušnje, ki lahko pomagajo drugim v podobni situaciji.
ŽELIŠ PRISPEVEK RAJE POGLEDATI:
Jaz sem Anja in se vidiva v naslednjem videu.
Adijo!
