Raje vnaprej opozorim, da zna tale vsebina morda komu sprožiti na kakšen gumb in mu razburkati čustva. A nič hudega, to je samo znak, da je zadela v neko zate pomembno področje. Če na tako čustveno napetost gledamo z vidika, da vsak naboj, ki ustvarja konflikt, hkrati omogoča skokovit napredek, potem je bilo vredno!
Predstavljam namreč 3 različne vrste komunikacije oz. povezovanja z ljudmi:
Ugajate tej osebi in se ji ‘prilizujete’ tako, da se strinjate, tudi če se v resnici ne.
Iščete skupne točke in si jih tako povečate, da mislite, da je to vse, kar obstaja.
Naivno verjamete, da ste identični.
Ob tem ne vidite tudi drugega dela realnosti – negativnih vidikov, lastnosti sogovornika.
In posledično ne razumete sogovornika oz. ga ne spoznate zares dobro, saj ste preveč zaslepljeni s svojo iluzijo.
Vsekakor pa se počutite več kot vrhunsko, ker se vam zdi, da ste bili razumljeni in je prišlo do čistega zlitja.
Čeprav je občutek dober, ker vas za potrditev prepričanj nagrajuje kemija v vaših možganih, pa zares ne dobite realne predstave o sebi in sogovorniku.
Zato ste kasneje, ko spregledate še drugo plat, nenadoma lahko tako zelo razočarani, da vas sogovornik popolnoma odvrne oz. ga strmoglavite iz piedestala še nižje dol kot bi si zaslužil.
Kar je zopet nerealna predstava sogovornika, saj ste nenadoma zmožni videti le vidik, ki vam ne ustreza.
V tako tudi tem primeru nimate tudi jasnega jaza in predstave o sebi.
Premaknjeni ste izven ravnovesja, zato si nenehno prizadevate ustvarjati lepo deželo lalaland, ki se vam nekaj časa dopade, nato pa se popolnoma poruši. Nato pa jo znova ustvarite in porušite. In cikel se ponavlja.
Težava je v tem, da nimate samozavesti, ne znate postaviti svojih mej in ne znate gledati situacijo celostno, realno, a še vedno spodbudno.
In čeprav sama verjamem, da se vse to dogaja z najboljšimi nameni, vseeno ne pripomore h graditvi dobrih odnosov. Kot pravi Marshall Rosenberga: da najbolj prijazni ljudje, ustvarjajo največ nasilne komunikacije. In ne bi se niti čudila, saj imajo tudi najbolj prijazni ljudje nekje meje in ker jih ne znajo pravočasno zaščititi, potem toliko bolj strupeno izbruhnejo ali pa strup (jezo, zamero, žalost…) kopičijo v sebi.
Kar pomeni, da smo priča dvem monologom, ki potekata drug mimo drugega, saj vsak govori nekaj drugega.
To pogosto vodi v intenzivna in negativna čustva, ki vas na koncu pripeljejo v nekulturno komunikacijo žaljenja, zmerjanja, obtoževanja, obsojanja.
Končni rezultat je, da se s sogovornikom vseeno ne sporazumeta, niti nihče ne prepriča drugega, temveč se samo še utrdita v nasprotovanju in ostaneta vsak na svojem bregu, razpoka pa se še poglobi.
Tudi v tem primeru ste iz ravnovesja, saj ste glede določenih tem zelo čustveni (morda v strahu, jezi, utesnjenosti…).
Ne znate se obvladati, vseeno pa znate postaviti svojo mejo – čeprav na grob način.
Vseeno pa se po koncu take komunikacije počutite slabo.
Manjka vam taktnosti in čustvene zrelosti, da bi lahko bolj spretno gradili odnose.
Usmerjeni ste k realnem sodelovanju, saj veste, da je treba jasno skomunicirati svoje meje, interese ter se nato uskladiti za skupno sodelovanje/delovanje.
Nasprotna mnenja (nestrinjanje) dopuščate in jih gledate kot priložnost za napredek in za še boljše ideje ali sodelovanje.
Ne želite vsiliti svojih idej, ampak se kaj novega naučiti in najti skupne rešitve.
Hkrati pa dopuščati, da se v vsem ne rabimo strinjati, da bi lahko dobro sodelovali in se razumeli.
***Če te zanima brezplačni webinar za povečanje svojih prepričevalnih spretnosti PREPRIČAJ KOGARKOLI – zvito, ne na silo, se lahko še prijaviš TUKAJ.
Fotografija: Pexels