Če se ne bi samosabotirali, bi lahko toliko več dosegli v življenju ter sprejemali odločitve in dejanja, ki bi nas osrečevala. A opravka imamo z obrambnim mehanizmom, ki nas na čudaški način ščiti, ker mislimo, da nas bo to (kar si v resnici želimo, a se tega hkrati bojimo, pa čeprav neracionalno) poškodovalo.
Skoraj vsak človek se na neki točki sooči s tem pojavom. Vključno številni danes uspešni ljudje, le da so ti uspešno premagali ta sindrom.
Definicija samosabotaže
Samosabotaža se pojavi, ko se fizično, duševno ali čustveno uničimo ali namerno oviramo svoj uspeh in dobro počutje s spodkopavanjem osebnih ciljev in vrednot (Brenner, 2019). Je ‘zahrbtna, globoka in univerzalna’ in izhaja iz negativne miselnosti (Berg, 2015).
Samosabotaža, znana tudi kot vedenjska disregulacija, je lahko zavestna ali nezavedna, odvisno od stopnje zavedanja. Primer zavestne samosabotaže je odločitev za uživanje nezdrave torte, kljub cilju, da bi jedli zdravo. Nezavedna samosabotaža se zgodi, ko je osebni cilj ali vrednota spodkopana, a si tega sprva ne priznamo.
Nekdo, ki se boji neuspeha, lahko počaka do zadnje minute, da začne delati na pomembnem projektu in se tako nezavedno izogiba možnosti za napredovanje (Wignall, 2020).
Druga dimenzija samosabotaže je kognitivna disonanca. Kognitivna disonanca je notranje neravnovesje ali nelagodje, ki se pojavi, ko besede ali dejanja niso v skladu s prepričanji in vrednotami. Ko se to zgodi, poskušamo ublažiti nelagodje, tako da spremenimo svoje besede ali vedenje ali preoblikujemo svoje cilje in vrednote.
Čeprav se zdi malo verjetno, da bi se kdo namerno sabotiral, a kljub temu to počnemo. Posledice pa so lahko krute. Kronična samosabotaža izčrpava zagon in motivacijo ter nas pušča nesrečne, tesnobne in s poškodovano samozavestjo.
Znaki samosabotaže
Sabotiramo se lahko na različne načine, ki so lahko očitni ali težje prepoznavni.
Samosabotaža je zakoreninjena v neproduktivnih miselnostih, vključno z negativnostjo, neorganiziranostjo, neodločnostjo, negativnim samogovorom, kritiziranjem, prenašanjem krivde na druge. Tudi perfekcionizem in sindrom prevaranta obliki samosabotaže. Zahrbtna in vseprisotna oblika samosabotaže so brezumni izgovori, ki nam preprečujejo doseganje ciljev.
Nekatere škodljive motnje vključujejo pretirano gledanje televizije, brskanje po internetu, neskončno tavanje po družbenih medijih, obsedenost z video igrami in spletno nakupovanje.
Poleg škodljive miselnosti se lahko samosabotaža odraža skozi neproduktivno ali destruktivno vedenje. Nekatera pogosta vedenja vključujejo prenajedanje, prekomerno pitje ali zlorabo drog, pornografijo, kajenje, igre na srečo, samopoškodovanje, prekomerno trošenje, odnosi z napačnimi ljudmi, ki škodljivo vplivajo na naše življenje.
Tudi Izogibanje določenim obveznostim nas zadržuje v negativnih in samouničujočih ciklih. To navadno vključuje odlašanje, kronično zamujanje, odmik, ko stvari postanejo težke, pomanjkanje samozavesti, težava izražanja svojih potreb.
Racionalni strahovi so sicer pomembni za našo varnost. Ko pa strahovi postanejo neracionalni in neuravnoteženi, nas ovirajo pri napredku tako v poslovnem in osebnem življenju. Nekateri pogosti neutemeljeni strahovi vključujejo strah pred predanostjo, neznanim, spremembo, neuspehom in izgubo nadzora.
Zakaj se ljudje samosabotiramo?
Samosabotaža navadno vključuje vedenje, ki nam je nekoč pomagalo, da smo lahko obvladali izzive neke, za nas škodljive, pretekle situacije, kot je travmatično otroštvo ali strupen odnos. A v novi aktualni situaciji, nam ta metoda obvladovanja lahko povzroča težave. To so možni dejavniki, ki so lahko prispevali k razvoju samosabotaže:
Vzorci, ki se jih naučimo v naših najzgodnejših odnosih, se pogosto ponavljajo v našim odnosih skozi vse življenje. Morda smo imeli starša, ki nam nikoli ni posvečal veliko pozornosti, razen če je bil jezen. Zato bomo iz tega osvojili vzorec, da je treba ljudi razjeziti, če želimo njihovo pozornost.
Če nismo čutili podpore ali posluha, ko smo prosili za to, kar smo potrebovali v prejšnjih razmerjih (romantičnih ali drugih), bomo v trenutnih odnosih morda težko učinkovito komunicirali. Če smo na primer imeli nasilnega ali ignorantskega partnerja, se nismo naučili kako se postaviti zase in izraziti svoje potrebe. Čeprav smo morda zdaj v odnosu z nekom, ki je ljubeč in pozoren, se bomo težko prebili iz starih destruktivnih vzorcev.
Če nas nas je strah, da bi nam v svoji sanjski službi, v svojem odnosu ali vlogi starša, spodletelo, lahko nenamerno sabotiramo svoja prizadevanja za uspeh. Najpogosteje potem to rešujemo tako, da se izogibamo poskusom. Saj če ne poskusimo, nam ne more spodleteti. Nezavedni um nam začne ponujati izgovore in načine, da se izogibamo delovanju. Če nam gre na primer v odnosu s partnerjem zelo dobro, se začnemo prepričevati, da je vse skupaj prelepo, da bi trajalo. Postane nas strah, da bi končala, zato se začnemo umikati partnerju ali se nezavedno zapletati v prepire z njim, zato da ne bi bili pripravljeni, če bi se to zgodilo.
Samosabotirajoča vedenja se lahko razvijejo tudi iz naše potrebe po nadzoru situacije. Ko imamo nadzor, se morda počutimo varne, močne in pripravljene soočiti se z vsem, kar nam pride na pot. Nekatere vrste samosabotaže zagotavljajo ta občutek nadzora, čeprav to, kar počnemo, morda ni dobro za naše duševno zdravje ali odnose.
Povezava s strahom pred neuspehom in strahom pred uspehom
Običajno se negotovosti in samoomejujoča prepričanja pojavijo, ko se približamo nečemu, kar si resnično želimo. Negotovost izvira iz notranjega kritika, ki nam pove, da ne moremo opraviti določene naloge ali da nismo dovolj dobri (Jacobsen, 2016).
Ti ostanki preteklosti izčrpavajo našo samozavest in nas prisilijo k ustvarjanju nefunkcionalnih navad, ki nas ščitijo pred bolečino zaradi neuspeha. Sabotaža ščiti tudi našo notranjost, ki se skrivaj boji postati močna; moč bo spremenila svet, kot ga poznamo, in zato predstavlja grožnjo (Rippo, 2016).
Če je samosabotaža škodljiva, zakaj bi jo ponavljali? Preprosta razlaga je: kar je nagrajeno, se ponovi. Sabotaža zapolni določeno potrebo ali praznino. Da bi ustavili cikel destruktivnega vedenja, moramo odkriti praznino in se naučiti novih vedenj.
Kako ustaviti samosabotiranje
Poiščite vzorce v svojem življenju. Ali ste nagnjeni k temu, da pogosto blokirate svoja pozitivna prizadevanja? Ali se ta dejanja zgodijo, preden vam uspejo ali ko smo blizu uresničevanja svojih osebnih želja?
Ni vedno preprosto dovolj globoko preučiti svoja dejanja, da bi opazili vzorce samosabotaže. Priznati, da samosabotiramo, je boleče, zato se temu izogibamo čim dlje, dokler nimamo druge izbire, kot da se soočimo s tem.
Če se počutimo udobno ob preučevanju svojega vedenje, da bi našli vzorce, vam pomaga pogledati področja življenja, kjer se zdi, da gredo stvari redno narobe.
Ali izstopajo kakšni skupni dejavniki v našem življenju, ki so vzrok za naš neuspeh? Morda pogosto uničimo dober odnos in se začnemo prepirati, ko nam partner izkaže ljubezen. Ali pa imamo morda vzorec zapuščanja službe tik pred letnim pregledom ciljev.
Ko ugotovimo, kako se sabotiramo, postanimo pozorni na to, kdaj to počnemo.
Morda nas jezen ton v glasu našega partnerja spomni, da so v otroštvu na nas pogosto kričali. Drugi sprožilci, ki pogosto sprožijo samosabotirajoče vedenje, vključujejo:
Svojim sprožilcem sledimo s pisanjem dnevnika. Pomaga lahko tudi vadba pozornosti ali neobsojajočega zavedanja svojih misli in zavedanje sedanjega trenutka. Vsakič, ko odkrijemo sprožilec, si pripravimo eno ali dve produktivni reakciji, ki bi nadomestili samosabotirajoče vedenje.
Običajno vedenje tistih, ki se samosabotirajo, je odlašanje. Nedavna študija, ki so jo na temo odlašanja študentov izvedli v akademskih okoljih, je ugotovila, da je eden skupnih dejavnikov odlašanja pomanjkanje samoregulacije. To je posledica velike stopnje svobode študentov, skušnjav in motenj ter dolgih rokov. Vplivali pa so tudi vrstniki ali družbeni dejavniki ter pomanjkanje veščin glede samega načina študija.
Ko si prizadevamo za doseg večjega cilja, nas lahko to začne obremenjevati. Zato je dobro, da uvedemo majhne postopne spremembe in ukrepamo počasi. Na ta način lahko preprečimo, da bi nas naš um začel zaviral.
Samosabotiranje pogosto spremlja tudi perfekcionizem. Namesto, da za popolnost, si prizadevajmo za delovanje. Nato delajmo majhne izboljšave in beležimo napredek na poti k doseganju želenega cilja.
Normalno je, da se bojimo zavrnitve, neuspeha in drugih čustvenih bolečin. S temi stvarmi se običajno ni zabavno ukvarjati. A to postane problematično, če si začnemo preprečevati neželene izkušnje, s tem, da se izogibamo delovanju v želenih smereh. To nas namreč lahko prikrajša za stvari, ki si jih želimo, kot so dobri odnosi, tesni prijatelji ali karierne priložnosti.
Da bi obvladali ta strah, se verzirajmo v sprejemanju neuspeha in bolečine. To je težka naloga in se ne bo zgodilo čez noč. A začnimo z majhnimi koraki, tako da poskusimo na morebiten naslednji neuspeh, pa naj bo to slab odnos ali zamujena priložnost v službi, gledati kot priložnost in učenje za uspeh.
Če opazimo, da se določeni vzorci pojavljajo v naših odnosih, se o njih pogovorimo z našimi bližnjimi. Svojemu partnerju lahko povemo: “Želim, da najin odnos deluje, vendar se bojim, da ne bi uspel. Če se zaprem ali umaknem, je to zato, ker se bojim, da bi te izgubil.”
Samosabotaža nam namiguje, da nekaj v naši situaciji ne deluje za nas. Če bolje spoznamo sebe in raziščemo, kaj si resnično želimo od življenja, lahko preprečimo samosabotažo. Ni pa dovolj, da vemo, kaj hočeš. Prav tako se moramo dovolj spoštovati in podpirati, da lahko preobrnemo škodljive vzorce v spodbudne.
Vprašanja, ki si jih lahko zastavimo:
Viri:
Fotografija: Pexels
