Predstavljaj si ta scenarij: Ravno prideš domov, utrujen/a, zmozgan/a in razpoložen/a za čas zase, pa pozvoni na vratih in ko odpreš zagledaš sosedo. Vidiš jo, da ni v isti energiji, da želi pogovor in bi rada prišla na obisk.
Kaj narediš: iz prijaznosti in razumevanja njene potrebe jo povabiš naprej na klepet? Ali jo odsloviš in tvegaš, da boš v njenih očeh neprijazen in krut, a boš prisluhnil svoji potrebi?
Ja, vem, v teoriji nam je pogosto jasno, kaj bi bilo prav. V praksi pa… Hm… Sploh, če so nas zdresirali, da moramo biti do drugih prijazni, razumevajoči, sočutni, da moramo najprej drugim pomagati. Da je misliti nase egoistično in nezaželeno. Zavrniti druge pa je še posebej nevljudno, ker jih s tem prizadanemo, osramotimo… Če pa smo jezni in agresivni, pa je sploh najbolje to potlačiti, ker to pa res ni primerno čustvo.
In kako pogosto slišimo, ta kriterij: on/a je pa tako dober človek, ker je tako prijazen.
Mislim, da se moramo resno pogovoriti. Pa ne samo to, čas je, da se končno tudi v roke vzamemo. Sploh, če hočemo zdrave odnose, zdravje, finančno obilje, srečo, uspešno uresničene cilje. Dokler smo še tukaj.
Čas je, da postanemo zdravo agresivni. Zdrava agresija je del samoohranitvenega nagona. Ali pa lahko to imenujemo tudi opolnomočenost. Ali da se začnemo bolj jasno, odločno in situaciji primerno izražati in aktivno zavzemati za uresničevanje svojih potreb. Še posebej pa to rabimo vsi, ki smo po naravi pretirano vljudni, prijazni, empatični. In je to pravilo, da sebe damo na zadnje mesto, pa še to le, če kdaj pride do tega.
A ni čudno, da se čudimo, zakaj smo tako nezadovoljni, bolni, nesrečni, zafrustrirani, brez strasti. Da toliko ljudi ne ve, kaj jih veseli, kaj je njihovo poslanstvo, kaj bi počeli (če ne bi gledali v zaslon ali opravljali z družbo, ki jim itak sploh ne paše)…
Kako nam še ni postalo jasno, da če ne uresničujemo svojih ciljev, postanemo zafrustrirani.
Čudimo pa se tudi, zakaj ni več močnih avtoritet, ki smo jih bili navajeni nekoč, v 70-ih, 80-ih, 90-ih.
Čudimo se, zakaj so sodobne generacije mladih tako odvisne od zaslonov in tako nemotivirane za bolj naporne ali ‘dolgočasne’ stvari.
Kako nam še ni postalo jasno, da smo postali čisto preveč prijazni do sebe in do drugih. Smo tako politično korektni in tako pretirano vljudni. Da smo izgubili svojo strast, svojo moč, svojo energičnost, pogum, odločnost….
A ironija je, da smo tako pretirano prijazni, ker si želimo, da bi nas drugi spoštovali. Ni pa nam še postalo jasno, da to lahko zares dosežemo šele, ko smo tudi strogi in odločni.
Zdrava agresija ni nekaj, kar bi lahko dandanes pogosto videli v praksi. Bolj smo navajeni dveh skrajnosti. Agresivnih prizorov, ko se ljudje pogosto ne obvladamo več in preprosto nenadzorovano izbruhnemo. Ker se nam je nabralo. Ker smo delali proti sebi in nismo pravočasno ukrepali. Torej nismo ustrezno skanalizirali svojih čustev in postavili meje ali šli v akcijo, ko bi bilo potrebno. Potem pa jezno izbruhnemo na sočloveka ali pa raje počasi uničujemo sami sebe – v obliki samouničevalnih dejanj. Ta dejanja so lahko bolj opazna kot samouničevalna ali lahko pa so zamaskirana. Bolj opazna so, če mučimo sebe na škodljive načine – kot poznamo primere samopoškodovanja pogosto pri mladih. Ali pa z zlorabo različnih kemičnih ali nekemičnih odvisnosti od drog, alkohola, iger, filmov… Lahko pa to počnemo na navidezno koristne načine, kot je pretirano športiranje, pretiran deloholizem, pretirano odrekanje nekaterim užitkom (hrana, prosti čas, lenarjenje…).
Ampak občutek razdraženosti, ki se lahko odraža v oblikih agresivnega vedenja, kot ga še posebej poznamo v obliki jeze, je naš notranji kompas. Je oblika naše temeljne življenjske energije, ki nas usmerja na eni strani v pogon, na drugi pa v samozaščito. Da gremo ciljem nasproti in jih uresničimo ali da ustavimo ljudi ali situacije, ki ogrožajo (tako ali drugače) nas ali druge, in postavimo zdrave meje. Ampak naučeni smo, da moramo jezo in agresijo potlačiti, ker to ni zaželeno čustvo.
A s tem ugašamo svoj pomemben in močan biološki odziv, ki je na nek način bolj živalski, saj se nam verjetno zato zdi tako primitiven. In ta odziv temelji na našem prirojenem občutku lastne vrednosti. Hkrati omogoča ohranjanje te naše zdrave lastne vrednosti, s tem, ko mu zaupamo, ga poslušamo in delujemo v skladu s tem. S tem negujemo lastno vrednost, da ostaja zdrava. Če pa ga zatajimo, pa prizadanemo lastno vrednost. S tem si sporočamo, da nismo pomembni, da naše potrebe niso pomembne, da si jih ne rabimo izpolniti, ampak da so drugi bolj pomembni. To pa se zgodi, če ga ne upoštevamo in dovolimo drugim, da hodijo po nas, ali če si ne dovolimo, da uresničimo svoje potrebe. S tem ugašamo sami svoje življenje.
Tega si ne smemo dovoliti! Zato je čas, da nekaj ukrenemo.
Zdrava agresija je v našem življenju koristna. A da lahko govorimo o koristni ali zdravi agresiji, morata biti izpolnjena 2 kriterija. To sta:
Da se zavestno odločimo za uporabo bolj agresivnega ali proaktivnega pristopa. In na vaše presenečenje to navadno ne v situacijah, ko so naša čustva že tako razgreta, da so tik pred eksplozijo. Ampak ravno nasprotno. V situacijah, ko imamo običajno premalo agresije v sebi.
V takih situacijah moramo najti podlago, da se sami tako nakurimo, da gremo v delovanje. V takih primerih lahko s pomočjo čustvenega spomina zajahamo jezo ali strah, da nam pomaga aktivirati našo aktivacijo za želeno delovanje ali komunikacijo. Kar pa ne pomeni, da tudi delujemo jezno. Lahko smo samo odločni in aktivni. Včasih pa je potrebno, da jezo tudi bolj vidno izrazimo, a tudi takrat to pomeni, kot da zavestno vstopimo v to vlogo in nato iz nje tudi izstopimo. Kot igralec vstopi v svoj lik.
Če ste v dilemi in ne veste ali ste prijazni in bi morali biti bolj zdravo agresivni imam za vas eno odlično pomoč – 4 vprašanja, ki nam pomagajo to prepoznati:
Preden si ogledamo konkretne korake za zdravo agresijo, se naroči na ta Youtube kanal, saj vsak teden objavljam učinkovite in preproste rešitve za obvladovanje sebe, s pomočjo samohipoze, in vplivanje na druge, s pomočjo pogovorne hipnoze.
Evo in tukaj je še 9 korakov, ki nam z vsakodnevnim treningom pomagajo vzgajati zdravo agresijo:
Če smo večinoma v komunikaciji raje v ozadju, ko je treba izraziti svoje razmišljanje in pogled na kakšno stvar, ki je morda v nasprotju s sogovornikom ali skupino, za spremembo obrnimo ploščo. Izrazimo svoje mišljenje. Sploh v komunikaciji z bližnjimi ali v družbi, kjer se varno počutimo in vemo, da imamo opravka z zrelimi sogovorniki. Sicer je dobro, da ocenimo, kdaj je to smiselno narediti. Saj ni pametno, da se po nepotrebnem zapletamo z neznanci. Še posebej, če vidimo, da so za določene teme pretirano čustveno angažirani, ker bi nas samo napadli.
Imejmo v mislih, da je čisto vse mogoče skomunicirati, tudi če je še tako neprijetno. Pri tem je ključen način naše komunikacije. Predvsem je pomembno, da je usmerjen na izražanje naše potrebe in naših čustev in ne na napadanje drugega. Je pa to res pomembno osvojiti, da čim bolj sledimo svojim potrebam in počnemo čim manj stvari, ki nam izrazito ne ustrezajo. Kar pa še vedno ne pomeni, da ne bomo kdaj na voljo za pomoč našim bližnjim, če nas bodo rabili, a se nam ne bo ljubilo.
Če doslej nismo bili navajeni biti odločni v komunikaciji in smo bili pretirano prijazni, je velika verjetnost, da smo se navadili zelo ovinkariti. Kar našo komunikacijo lahko naredi tako zapleteno, da včasih kakšen bolj agresiven in direkten sogovornik morda sploh ne razume, kaj želimo povedati. Zato je tudi za nas to priložnost, da ozavestimo to našo lastnosti in se začnemo trenirati za bolj odločno, jasno in direktno komunikacijo. Kar še vedno ne pomeni nesramno!
Še ena od značilnih lastnosti people pleaserjev je, da težko komunicirajo ukazovalno do ljudi, s katerimi delajo ali sodelujejo. A včasih je čisto zaželeno, da izrazimo svoj ukaz, namesto da ga vedno zavijamo v vljudnostno prošnjo. To nam in drugim lahko prihrani energijo, prav tako pomaga, da postanemo bolj avtoritativni in odločni. Ne le do drugih, tudi do sebe.
Če smo navajeni, da smo vedno mi tisti, ki smo na voljo drugim, je pogosto to lahko povezano s tem, da imamo sami težavo prositi druge za pomoč. To je odlična priložnost, da se potreniramo tudi v tem. Obrnimo se tudi sami na druge in jih prosimo za sodelovanje ali pomoč. To je po eni strani tudi zelo dober pokazatelj, kdo si zares zasluži našo pomoč. Kdo je zares pripravljen na obojestransko sodelovanje. Kar nam olajša selekcionirati, koga bomo v prihodnje zavrnili, ko bomo v gneči in nas bo kaj prosil.
Vzspostavljanje očesnega stika je zelo preprosta, a za marsikoga zahtevna naloga. Očesni stik je namreč zelo intimen. Ne pravijo zastonj, da so oči okno v dušo. Zato se tisti, ki niso tako agresivni po naravi, temu radi izogibajo. Na eni strani zato, ker imajo že tako težavo postavljati meje. Na drugi pa zato, ker jim manjka zdrave agresije in ne želijo ogrožati drugih. A odslej bomo to prakso okrepili in večkrat pogledali človeka v oči ter tudi nekaj sekund zadržali pogled. Začnemo lahko že s sekundo ali dve, ko pa nam bo bolj udobno, pa podaljšujemo na nekaj sekund. Vseeno pa bomo pri tem previdni, da ne bomo z predolgim strmenjem izpadli kot čudaki ali psihopati. Vse ima namreč svoje meje. Zato delamo z občutkom in zmernostjo.
Da telesna drža komunicira, kako agresiven in prodoren je nekdo, zelo dobro vedo tudi živali. Ko pes zagleda drugega psa pogosto najprej obstane in si ogleda ‘nasprotnika’, da po drži (in energiji) oceni, s kom ima opravka. Za potrebe prebujanja zdrave agresije lahko ‘od zunaj’ (s telesno pozicijo) ustvarimo ta notranji občutek. To dosežemo, da se razširimo skozi naš osebni prostor. Dvignimo hrbtenico in glavo. Uporabimo večje geste. In oblikujmo svoj glas iz trebuha, da je nekoliko nižji.
To da je treba ogovoriti neznanca ali nekoga, ki ga ne poznamo dobro, večini ljudi zbuja strah in nelagodje. Kar ne vemo, kako bi pristopili. Počutimo se prestrašene in nesamozavestne. A to je pomembna lastnost, ki jo rabimo natrenirat, da lahko postanemo zdravo agresivni v osebnem izražanju. Saj ne bomo daleč prišli v življenju, če se bomo bali komunicirati z neznanci. Ali natančneje, če bomo podlegli temu strahu in bomo ostali pasivni. Pri zdravi agresiji gre za poaktivnost.
Čeprav jo danes omenjamo kot zadnjo, pa je ena bolj pomembnih navad, ki jih moramo obvladati. Še posebej to velja za prijazne in empatične ljudi, ki so programirani, da niso pomembni in da je njihova naloga biti skromni in na voljo drugim. A če želimo stopiti na svoje noge, se moramo naučiti tudi, prepoznati svoje prednosti in jih ustrezno ‘prodati’. Pa naj gre za prodajo svojih idej drugim v zasebnem življenju kot za prodajo svojih veščin, če iščemo zaposlitev, ali za prodajo svojih rešitev, če gre za podjetništvo. V vsakem primeru je to lahko življenjsko kritična lastnost.
Kakšno spremembo lahko pričakujemo v našem življenju, ko redno uporabljamo zdravo agresijo?
Zmanjša se naša potreba po nezdravi agresiji, ker smo proaktivni in uresničimo več svojih ciljev. Pa tudi bolj jasno se izražamo in s tem preprečimo, da bi se nam nabirale potlačene frustracije. Poleg tega tudi bolj zavestno in ustrezno usmerjamo svoja čustva za bolj uspešno uresničevanje svojih ciljev. Predvsem kar se tiče prepričevanja ljudi. Saj ljudi bolje prepričamo, ko smo umirjeni, a ciljno agresivni oz. odločni uresničiti svoj cilj. Vsi dobro vemo, da v neobrzdani agresiji prej naredimo in rečemo kaj neprimernega, kar kasneje obžalujemo. Kar pa nas bolj oddaljuje od ljudi in uresničenih ciljev, kot bi nas približevalo.
Če želiš izboljšati upravljanje s svojimi čustvi, si naloži brezplačen PDF, ki vključuje paket orodij, kot so dnevni čustveni monitoring, tabelo za beleženje tedenskega čustvenega stanja, bilanco za prepoznavnje kradljivcev in krepilcev dobrega počutja in čustveno lestvico za prepoznavanje čustvenih stanj… Dostop do povezave na PDF najdeš spodaj pod videjem v opisu…
Če se ti je zdela vsebina zanimiva, bom vesela, če jo povšečkaš. Če se ti zdi koristna, jo obvezno pošlji naprej… Lahko začneš trenirati zdaj in mi napišeš v komentar, kakšen je tvoj pogled na zdravo agresijo.
ŽELIŠ RAJE POGLEDATI TO VSEBINO:
Sicer pa toliko zaenkrat, jaz sem Anja in se vidiva v naslednjem videu.
Adijo!
