Z lahkoto se nam zgodi, da se izobrazimo o duhovnosti, a se kljub temu naše življenje ne spremeni kot bi si želeli. Kar ni in in ni tistega glavnega preboja, ki ga čakamo. Kaj se dogaja oz. v čem je težava?

Pravim spremembam smo priča šele, ko se odločimo naučeno duhovno znanje dati tudi v prakso – v naše vsakodnevno življenje. Pa s tem ne mislim, da redno vsakodnevno prakticiramo določene magične rituale, ali čarobne obrede. Z njimi sicer ni nič narobe, če so v funkciji doseganja končnega cilja (kot sledi na koncu tega zapisa), niso pa koristni, če so namenjeni sami sebi. Lahko pa so za marsikoga tudi popolnoma nepotrebni, saj lahko nekdo ne prakticira nobenega tovrstnega obreda, pa vseeno živi duhovnost v praksi.

Pri vnašanju duhovnosti v prakso ljudi pogosto ovira izziv, kako vzdrževati svojo formo in kondicijo uravnovešenega načina življenja. To pomeni, da ravnovesja v delovanju oz. dejavnostih (na osi med sproščanjem in akcijo)

Življenje se namreč dogaja v valovih. Kot pulziranje ali kot vdih in izdih. Kar v realnosti pomeni, da se nekaj zgodi (pride obdobje) kot eksplozija (ko so aktivnosti za nek projekt ali več njih na vrhuncu) in takrat smo v intenzivnem obdobju. Stisnemo moči in gremo v akcijo. Po tem obdobju pa bi bilo logično in naravno, da bi prišlo na vrsto relaksacijsko, regeneracijsko obdobje. Ko se sproščamo in si vzamemo čas za polnjenje baterij, počitek ali druge vrste kreacijo – tisto bolj introvertno, miselno.

A tega ljudje kar ne naredijo, saj kot izgovor navajajo tempo življenja, ki je dandanes zelo intenziven. Čeprav so vse to samo izgovori, saj si vse prevečkrat ljudje dovoljujejo, da veliko časa ‘podarijo’ kradljivcem časa (družbenim omrežjem, pritoževanju, nekakovostnim vsebinam: negativnim novicam, traču, nadaljevankam…). Medtem ko bi lahko ta čas bolj kakovostno investirali – ali v polnjenje baterij in počitek ali za kakovostno in kreativno ustvarjanje ali delovanje.

Če pa se že ustavimo in umirimo, pa se pri počitku pojavi še en izziv – kako zdržati ta mir, zatišje, dolgčas, praznino, ko se ustavimo. Za to so za marsikoga potrebni kar pogum, potrpljenje in disciplina. Saj nam je po intenzivnem obdobju večinoma skoraj čudno in sumljivo, ko se znajdemo sredi tišine in statike.

Takrat pride namreč ‘reality check’, saj se srečamo sami s sabo. To pa pomeni, da zaslišimo sami svoj notranji glas. Navadno je ta negativec bolj glasen kot naš izvorni, ‘božanski’ glas.

Pri tem je naš cilj, kako pustiti temu izvornemu, božanskemu glasu, da preglasi kritika in nam začne pripovedovati spodbudno zgodbo, ki nas bi opolnomočila, da bi se zavedali, da še vedno držimo fokus na cilju in da se kljub temu stvari (naša kreacija želenega) še vedno premikajo naprej v želeno smer, čeprav se zdi kot da se nič ne dogaja. A saj vemo, da lahko tudi z umom kreiramo, čeprav fizično morda mirujemo.

Na drugi strani pa se pojavlja še en pomemben izziv, s katerim se ljudje srečujejo v obdobju največjega vrhunca aktivnosti (zaradi časovnega pritiska ali nujnosti rešitve izziva…), ki pa je: kako zdržati ta tempo. Pri tem pa gre za vprašanje, kako si pripovedovati spodbudno zgodbo, ki nas navdaja z mirnostjo, tudi v času plutja v ‘kaosu’.

Ali ni najboljši pokazatelj, da smo duhovnost uspešno razumeli, da jo uspešno prakticiramo v praksi.

Kaj pa sploh pomeni aplikacija v življenje?

???? Prva pomembna točka je – uravnovešeno življenje (ravnovesje med aktivnostmi in počitkom, med materialnim in duhovnim, med zadovoljevanjem svojih interesov in interesov drugih ljudi…).

???? Druga pomembna točka pa je – umirjen in srečno nastrojen um, namesto stresa, strahu ali drugih neprijetnih občutkov.

???? Obe točki pa sta tako ali tako med sabo povezani, saj vplivata druga na drugo.