V kavarni, obkrožena s prijetnim vrvežom, obožujem opazovanje ljudi ali pisanje različnih vsebin (tudi večji del Kvantnega kreatorja je nastajal v različnih kavarnah). Ta zanimiva družbena dinamika mi prinese toliko inspiracije, da bi srebanje okusne kave najraje podaljšala kar za par ur.

Ko takole uživam v lepem razgledu in dobrem okusu ter se počutim kot nevidna muha, moje misli pletejo svojo zgodbo o človeški psihologiji:

“Poganja nas obstoječi sistem (našega živčevja, podedovanih vzorcev družine in družbe). Naloži se sam. In še sanja se nam ne kdaj in kako. Vedno se najprej nevedni znajdemo v njem.

Potem se prebudimo. Začnemo analizirati vzorec, v katerem smo se ‘znašli’.

To nam odpre zavedanje, ki naenkrat dobi ogromno širino.

In nekaj časa smo zaposleni s tem, da vse preučimo in razumemo (svoje) življenje v novi luči. In potem smo tako ponosni, ker se nam zdi, da smo najboljši v tem, kako smo ozaveščeni ali bolj duhovni. Drugi pa so ‘looserji’, ker niso. Loti se nas nek duhovni ali intelektualni snobizem (če si priznamo ali ga prepoznamo).

In zanimivo je, da lahko zopet ostanemo le na tej stopnji in si mislimo, kako smo boljši od vseh, ki tega še niso naredili.

Ampak še vedno pa nam kljub temu ostajajo neke srenje ljudi (z določenimi prepričanji kontra našim), s katerimi se še kar zapletamo. Ker kako ne vidijo, da so vendar ujeti v zanki oz. na stopnji 1, če pa mi vemo, da je še stopnja 2, ker smo mi v njej.

Pri tem pozabljamo, da smo tudi na tej stopnji ujeti v vzorec, ki ga ne vidimo. Ne vidimo, da smo šele na stopnji 2 in da obstaja tudi stopnja 3 in 4 in 5…

Nauk zgodbe je, da se ozaveščanje nikoli ne konča. A hkrati z vsako stopnjo odpiranja našega zavedanja dojamemo, da obstaja velika slika. Ta ima določene enotne principe, ki so vtkani v vse manjše, fragmentirane poglede, v vse stopnje.

Šele ko to spregledamo, se zares osvobodimo. Pa ne le to – šele takrat lahko mirno sprejemamo vse drugačne od nas.

Potem dojamemo, da je naša pot, da se vrnemo k sebi, svojemu bistvu. Da se ukvarjamo s sabo. (A o tem kdaj drugič, ker to ni tisti nezdravi egoizem – obstaja namreč tudi zdravi, ki je esencialen za preživetje).

To pa je izziv, da se naučimo izhajati iz sebe, ne da bi nas zavedli mimoidoči, ‘bleščeči motilci’. Da zavestno uresničimo svoje najbolj srčne želje. To največjo strast, ki je v našem jedru in se hkrati vse čas lepo nadgrajuje in oblikuje.”

No, evo, čas je, da plačam kavico in grem naprej v akcijo…

Naslovna fotografija: Pexels